Akt

Tako stojim tukaj, kot kip gnusa in obupa, ki se naslanja na ogromen oblak, poln žalovanja. Srpi in kladiva tolčejo po moji koži, ki se spira z valovi slanega morja. To je življenje, življenje v neprepoznavnem, ustavljenem času, ki v spiralnem toku vrtinca v neki paralelni iluziji predstavlja drugemu življenje polno dobrote, a meni le tragiko in štetje posameznih vencev moje usode. In prav tako se moja usoda, s številnimi venci in hvalospevi samemu sebi, tudi konča, nekje tam v globini. V globini, kjer ne čutim več posameznih prstov na nogah in kjer čas ponovno teče svoj tok. Tok brezizraznega pomena. Tok, ki ga sam Lucifer ne bi priznal. V daljavi vidim tebe, Venero kot si. Smaragdno zelen sij te objame in hrepeneče odnese. Odnese. Tako kot odnese mene.

ČRTICE, ZAPISKI IN PODOBE

I

Odmevajoči zvoki, ki puščajo svoje sledi na obrobju elipsaste kadi in se v zvenu odbijajo nazaj v njeno središče, razpolovijo posamezne atome vode v njej. Ob tem ustvarijo melodijo, ki ponazarja reakcijo okolja na sedanjost, na preteklost in na prihodnost. Toliko življenj, toliko zgodb ... in v zavedanju svojega izgubimo zavedanje drugega. A tukaj spodaj, tukaj spodaj lahko slišim in občutim veliko več. V sosednjem stanovanju začutim nasilno loputanje vrat in kričanje otrok, pod mano pa slišim jok in odmevajočo operno glasbo. Svet se zavrti okoli svoje osi in mi pokaže svojo elipsasto obliko, ki se sedaj pretvori v to preprosto kad. Ležim v  Zemlji, diham z njo in čutim vse radosti, bolečino in okvarjeno ideologijo obenem.

II

Vedno bolj ko razmišljam o življenju in odnosi med osebnimi protagonisti v njem, vedno bolj se mi zdi, da je življenje le nek umetnosti ep. Ne govorim o nekih višjih silah, le o značajskih lastnostih, ki se tičejo življenja v svojem bistvu. Predstavljanje bistvenih dogodkov, igranje vlog v očeh posameznika in mi - ljudje, vrsta, ki se ima za nekaj več in nadvladuje svetu pod sabo. Prav ob tem zadnjem delu pa se mi ponovno prebudi vprašanje: ''Kaj in kdo smo?'' Zavedanje sveta okoli nas, ki si ga pripisujemo le naši vrsti, je (recite mi, da sem nor) mogoče le farsa in mentalno ustvarjeno stanje, namenjeno varovanju našega uma. In če je temu tako, čemu živimo? Če je življenje res samo farsa, iluzija, napisan ep ... potem, ali je vredno vse to trpljenje? Vendar po drugi strani sem primoran razmišljati drugače. Ta farsa je očitno tako močna, da okolje okoli sebe občutim in vpliva na moje splošno počutje. Lahko bi vegetiral in svoje karakterne lastnosti prilagodil ležernemu nedelu, vendar to pač ni tako preprosto. In prav zaradi tega, sem primoran verjeti v življenje in se gibati po določenih mejah človekovega večnega vzpona in padca. Mogoče resda tratim svoj čas in bom raje prepustil, da se ta ep končna sam.

III

Prebudil sem se sredi noči s cmokom v grlu. Z desnico sem si segel v ustno votlino in poskušal omenjen cmok nekako zbezati ven. A bolj in bolj kot sem potiskal razprto roko globoko v grlo, bolj sem čutil, kako potiskam težo življenja sam vase. Tlak v moji notranjosti se je povišal, napel se mi je trebuh, težje sem dihal. Takrat sem končno prenehal in se ozrl po sobi. Občutil sem samega sebe, kako sem se nekako zlil z zrakom, ki je krožil nad mojo sobo in se s hladnim, težkim zrakom polegel čez površino poda. Končno sem doživel svoj osebni mir in prenehal nož, ki je ležal pred mano, si sam tlačiti v oko. Zaspal sem.

IV

Iz deroče reke sredi gozda se je počasi vila lokev in se v simbiozi priključila na lesen most, ki je vodil čez reko. Voda je za seboj vlekla razmehčan zemeljski pod in lokev izkoreninila, a ta se je prisesala močno na most. Tako je obstala nekje na sredi, v tem ničelnem prostoru. Počasi se je sušila, začela je izgubljati svoj oprijem in se v mesecu dni zgrudila pod lastno težo in se predala toku. Ta jo je odnesel daleč, daleč stran, kjer je pristala na nekem osamljenem bregu. Tam se je dokončno pričel njej razkroj. Njena notranjost je vpila: ''Reši me, reši me!'' a njena zunanja podoba je dajala vtis, da se mirno predaja svoji usodi. In zunanja podoba je prevladala.

V

Med oblaki resnice se človek zave svoje prave podobe. Vdihne osvobajajoč zrak in ga potegne globoko v pljuča. Njegova glava postane težka, izgubi se.

VI

Bilo je sončno jutro. Na praproti se je v blišču sončnega vzhoda počasi sušila rosa. Slišalo se je krotko šumenje dreves, ki so se z vejami obrekovali ob sosedove in počasi proti tlom spuščali svoje porumenele liste. Kmalu je zapihal močnejši veter - zadnji z juga, ta je spremenil pot padanja najmanjšega lista in ga popeljal v toplem vrtincu do luže, ki je tam ostala še od prejšnjega dne. List se je potem pričel spuščati proti tlom v neenakomernih elipsastih potezah in omahnil na gladino luže. Počasi se je pričel predajati vodi in se utapljati. Voda ga je pogoltnila in ga potonila še na tako plitko globino. Potem pa si videl nekaj mogočnega ... list se je začel prepogibati. Njegovo prej otrplo jedro se je odbilo od razmehčane prsti, se upognilo proti nebu in v vsem blišču zasijalo v nov dan.

VII

Dajmo se za trenutek predati toku reke in poglejmo kam nas vodi. In ko smo ravno pri vodenju, dajmo to raje zamenjati za mirovanje. Predstavljajmo si naš obstoj na mirni vodi, ki je že predrla svoje bregove. Predstavljajmo si listje, ki se počasi spušča na nas in nas popolnoma zakrije. Smo v objemu listja. Ta nam zastre pogled, vonjamo lahko le še vonj po gnijočem listju; nakar nas počasi prisili do tega, da omahnemo pod gladino reke in se spustimo na tla. Ne upiramo se. Ne verjamemo več v skušnjave, niti ne verjamemo v čistost in prihodnost. Ujeti smo v temi, v objemu vode. In tako kot teče svet mimo nas, teče tudi čas. Listje sčasoma odpluje stran, gladina poledeni. Skozi čas naše telo zgnije, a duša se reinkarnira v tok, ki teče pod mirujočim, konzervativnim površjem. Lebdimo. Lebdimo po nadrealističnem svetu, po svetu ki se sam vase predaja kot v črno luknjo in te preobrača. Preobrača te kot divje valovje in ti ne pusti dihati. A govorim o svetu, v katerem je dihanje odveč. Govorim o svetu, kjer je predanost in čistost odvisna od samega zavedanja neobstoja. Od zavedanja tega, da te v samem bistvu ni, a tvoja duša potuje ... potuje kot ptica - nad oblaki in med njimi.

VIII

Minilo je malo več kot pol leta, pa še vedno v svoji postelji pogosto vonjam razredčen vonj po pivu in neuspeli, prezačinjeni večerji. Težko je pozabiti najin zadnji resen pogovor, ko si me vprašal kaj želim postati v življenju. Povedal sem ti. Bežno si me potrepljal po rami, ko si ležal tam in se mi zahvalil. Takrat tega morda še nisem razumel, a mislim da danes razumem. Rekel si, da jo še vedno ljubiš in da bo prej kot slej prišel čas, ko boš primoran oditi na drugo stran. Na to nisem mogel odgovoriti. Zaspal si. To je bil zadnji dan, ko sem te videl.

IX

Spomnim se. Ponovno se spomnim. Spomnim se, kako je bilo vse glasno. Spomnim se, kako je pihala burja na travniku, na katerem sva stala. Spomnim se, kako se je posušena trava upogibala ob vetru in kako se je lomila, potem pa dopustila burji, da jo je odnesla neznano kam. Ostanki življenja so potem smeli potovati po zraku, kjer so se vneli in razpadli na atome ničvrednosti, na atome dreka in studa. Razpadli so. Razpadli so. In kot so lebdeli v svojem niču, jih je spremljala tiha melodija, ki je s svojimi strunami narekovala tempo, dokler se ni spremenila v nekaj podobnega kričanju obupane ženske, ko se je ničnost prenehala in se ponovno preobrazila v življenje. Metamorfoza. In potem sva bila tam midva. Nedolžna. Tiha. Najin obstoj je vseboval vse kvalitete niča, a hkrati sva bila tam. Sama. Prepuščena sama sebi. Okoli naju pa je divjala burja, tla pod nama so kričala in tožila po svobodi. Vse je bilo tako glasno. Bila sva nič. Bila sva sredi ničesar. Takrat si se odločila, da se me dotakneš. V trenutku je vse utihnilo. Ni več besed. Ni več dejanj. Konec je. 

Med valovi

 Med valovi. Na obali je bilo moč slišati šum morja in hladnega vetra, ki se je nezadržno kot burja zaganjal v tvoja lica. Bilo je zelo temno in megleno, tako da si pred sabo lahko videl le kako ped ustvarjenih podob, ki so nastajale ob tej turobni noči. Gosta megla je počasi začela padati in se ob tem kot nekakšna rosa nežno naslonila na gola kolena krivovercev in jih zmrazila do samega jedra njihovih duš. Kdorkoli je takrat prikorakal mimo, si je lahko zamislil le podobo vrane, ki bi do smrti okljuvala nedolžnega ubežnika pred roko usode. A vendar, kot sem povedal, bila je megla. In kdorkoli bi lahko v danem trenutku sodil tej ubogi duši, ki je tistega dne posedala na obali, bi se kakopak motil. Saj vendar ljudje ne moremo in ne znamo soditi nečemu, česar ne vidimo; pa kdaj vseeno to počnemo. Vzemimo za primer večer pred tem, ko se je gospod Harvey odpravil na dvor grofice Mirande in ji strastno in brez oklevanja zasnubil roko. Taka je bila takrat navada in njen odziv (ta je bil sunek z rokavico) kakopak ni bil pričakovan. A pred tem aktom, se je gospod Harvey sam obsodil na prepričanje, ki je bilo zmotno, da lahko sodi in dvori tej dami, saj mu preprosto mora biti na razpolago. A če bi ta sam vedel, kaj se plete med rjuhami Mirande, bi si mogoče premislil. Pa vendar ... ne zadajmo si sedaj naloge, da bi osiromašili ta spisek s kakim popačenim besedilom, kot je delo E L James. Osredotočimo se raje na to, kaj se je mlademu študentu pripetilo skoraj istega dne.
 Kot se je rosa v obliki megle polegla, se je na obzorju prikazal prvi žarek ponovnega upanja in naznanil pričetek dneva. Sonce se je počasi začelo prikazovati na obzorju in na pročelje morja, ki se je sedaj pomirilo, začelo z zlatimi barvami slikati mogočno podobo Feniksa. Ta se je razlegel vse do obale, kjer se je skupaj z morjem nežno dotikal ostrega skalovja ob njem. Če bi ta prizor videl pesnik, bi bilo ne veliko treba, da ne bi napisal neke poezije o temu, kako sta se morje in skalovje ob njem strastno poljubljala in plesala najlepši tango, kar bi ga smrtnik lahko kdaj v življenju videl. Ali pa vzemimo za primer, da bi si ta prizor lahko ogledal kakšen abstrakten slikar. Ta bi vzel oljne barve in začel kracati podobe Feniksa po sredini platna, nakar bi z mogočnim udrihanjem čopiča napackal še podobo ali dve, si razbil lobanjo na platnu in zatrdil, da je to umetnost. Mogoče bi še zahteval, da bi mogel človek ob umetnini doživeti neke vrste katarzo in vsakemu, ki bi mu zatrdil drugače, bi rekel da preprosto ne ve, kaj to pomeni biti umetnik prve klase.
 A vendar mladenič, o katerem bi rad govoril, ni bil ne slikar in pisati tudi ni znal. Jezik mu nekako ni tekel kot Harveyu večer pred tem in roka mu skoraj nikoli ni planila po obličju drugega, kot je večer pred tem Mirandi. Najlažje bi ga opisali kot nepomembnega, a tako ne bi bilo nikakršnega zapleta. Recimo, da je bil znatno pomemben za to kratko besedilo in da naj bo to tudi edini njegov namen. Sam namreč niti za tega ni vedel. Ob sunkih južnega vetra, ki je kdaj zapihal, si je sam sebi govoril, kako nepomemben je. Trdil je tudi, da je samo življenje postalo nepomembno in s paralelno črto narisano ob tem, je bilo sedaj tudi njegovo življenje nepomembno. Z namenom sem bil rojen smrtnik, si je rekel in prvič pogledal proti morju. Sončni žarki so mu prek drevesa, ki je raztezalo svoje veje pred njim, narisali zvezdo na licu in ga za trenutek zaslepili. Spominjal se je nje in vloge, ki jo ji je dal. Poveličeval jo je kot samo Venero, a to ne kot tisto iz prazgodovine, vendar kot tiste iz slike Botticellija. Poveličeval jo je kot tisto, ki se je dvignila iz pene in valov morja, in se zasidrala v njegovo srce kot v školjko. Nežno ga je poljubljala in ga zarotila samega proti sebi. Sprva mu je zavedla srce in potem še možgane. A tako nam pravi naša čista vest; v njegovih očeh je bila namreč še sedaj božja prikazen, on pa je bil le smrtnik. Bil je smrtnik in predvsem ... bil je nepomemben smrtnik. Počasi je začel vstajati iz svojega sedečega položaja, do konca je odprl svoje oči in se zazrl proti soncu. Feniks pod njem je sedaj usahnil in se porazgubil v vsaki posamezni kaplji morja, pripravljen da iz ognja ponovno vstane ob naslednji jutranji zarji ali sončnem zahodu.
 Zagledal se je v sivino, ki je začela nastajati na nebu. Ta je prekrila sonce, da je le-to sedaj lahko puščalo le še sledi odrešenja čez majhne zareze ustvarjene v oblakih. Kmalu je udarila strela in zaslišal se je grom, nekje daleč za njim a vendar tako blizu. Iznenada se je ulilo kot iz škafa. Dvignil je roke proti nebu in zakričal: "Je to vse kar imaš?!' in takrat je ponovno zagrmelo. Tej pobožni podobi bi se lahko smejal vsak bedak, le tisti ne, ki bi jo dejansko videl. Ne govorim o preprostem izzivanju neke mogočnejše sile, govorim o dejanski katarzi krivovernega bitja, ki je zaradi vojne v duši začel ponovno verjeti v Boga. Zavihtel se je na vrh bližnjega klifa in izzival lastno usodo. Nemarni bedak! se je dalo slišati iz oblakov. In takrat se je mladenič zasmejal in se vrgel v skalovje pod njem. Njegovi ostanki so ostali nekje med skalovjem, kri pa mu je razredčila morska sol. Prerodil se je kot nešteto sklenjenih atomov v morju in dvignil morsko gladino. Valovi so udrihali ob skale, morje je naraslo in pričelo dobesedno goltati bližnjo božjo zemljo. Takrat pa se je nekje sredi njegove srca, tam prebodenega na neki visoki skali, odprla školjka in ven je stopila ta nebeška podoba nje - same Venere. V trenutku se je morje umirilo. Poljubila ga je na rob njegovega srca in se zaprla nazaj v svoje naklepno ujetništvo. Morje se je takrat že popolnoma poleglo in vse kar se je od tega dogodka dalo videti, je bil Feniks, ki se je ponovno prebudil ob sončnem zahodu in naznanil svoj odhod do začetka pomladi.

Pod težo kril

 Pod težo kril. Po nebu se je počasi vila dolga senca žalosti in obupa samega dne. Med meglo in zaraščenimi konicami plodov daljnih dni se je vila sumljiva struga redkobesednih ljudi in tihih korakov, ki so ustvarjali tiho, a vendar dinamično in kakor toliko zaporedno melodijo vnovičnih udarcev ob tla usnjenih in z železno podkvijo obloženih čevljev mož ter z zlatimi konicami in zlatom obrobljenih pet žena. Megla se je vila med nogami in se počasi dvigala in dušila ljudi, da so se z lastno slino za trenutek davili, potem pa nadaljevala svojo pot proti nebu, kjer se je pridružila vojakom neba in potovala naprej z oblaki in solzami, ki bi jih moral človek prejokati, vendar jih je zadržal. Tako se je tej čudi dneva pridružil še moj korak, moje davljenje in resen izraz na obrazu.
 Na robu pločnika sem čakal na zeleno luč. Čas je tekel počasi. Nad menoj je lebdel širok oblak, ki se je zgrinjal sam vase in valovil kot razburkano morje. Pomikal se je proti Ljubljani, za seboj pa puščal oskrunjena telesa in zarodke svojega obstoja. Te so se vrtinčili okoli svoje osi in se počasi spuščali nad Vrhniko. Zadevali so se ob tla in za seboj puščali črno snov, ki je načela lasten razkroj še v nekem svetu pred nami. Razlila se je po pločniku in s seboj vlekla kričeče obraze preminulih let. Jasno sem lahko videl vojaka, kako je tekel na juriš. Lahko sem videl njegove oči in odsev bombe, ki je eksplodirala ne meter stran od njega. Kmalu zatem sem videl nebo in ptice, kako so lahkotno jadrale po nebu; videl sem svetlobo in družino vojaka; videl sem samega sebe in samega sebe sem za trenutek vzljubil. Padel sem na tla in zavedno obstal v svojem sedaj mrtvem telesu, ko so okoli mene letali rojaki na ponoven juriš, z zavedanjem, da drvijo v lastno smrt in razkroj na zemlji, ki ne velja za sveto. V drugi snovi sem lahko videl vislice. Poskušal sem se upirati, vendar se nisem mogel - bil sem zvezan. Na hrbtu sem začutil konico sablje in potisk z nogo proti vislicam. Na glavo so mi povesili pleteno vrečo in me gnali po stopnicah. Okoli sebe sem zaslišal hrup, nakar sem padel. Vreča mi je padla z glave. Pod seboj sem videl le še tla, ki so se počasi zibala levo in desno. Čutil nisem ničesar ... ali pa ravno obratno! Mogoče sem čutil ravno to, kar bi moral. Čutil sem čustva, videl sem kar drugače ne bi mogel videti. Zavedal sem se samega sebe, v strahu pred nečem drugem; v strahu pred nečem, kar končno nisem bil sam. Tako so torej mimo mene potovali skupki te snovi, nakar je mimo njih presekal snop svetlobe. Obsvetil je kot na moji levi. Pogledal sem vanj in videl le kup odpadkov in listja. Vendar temu nisem pustil stati, ogledal sem si ta kup nesreče od bližje, nakar sem zagledal ostanke perja na straneh. Z nogo sem počasi začel odkopavati plasti zemlje, listja in smeti. Kmalu sem pod kupom zagledal zlomljen krempelj in kljun. Mar si to ti, Lucifer? sem si rekel. Pred menoj je sedaj ležal golob. Glavo in krila je imel odlomljena, le njegovo pohabljeno telo se je lesketalo na svetlobi. Ulegel sem se poleg telesa in ob njem zagledal majhne črne figurice. Kaj ste? sem jih vprašal. Mar ste izdolbena očesa tega popotnika? Mar ste izdajalci in zarodki samega Luciferja, da ste tako zapustili gospodarja? A zatem sem se osredotočil na njegovo izginulo glavo. Mar je do tebe pred mano prišla mačka? sem ga vprašal. Ni mi hotel odgovoriti, zato sem mu odgovor podal sam. Ne vem. Namreč le kako bi lahko vedel, ko pa nima glave? Nima več svojih trdnih temeljev logike, znanja in razumevanja. Mogoče mu jih je odvzela mačka, mogoče propeler nekega letala ... mogoče pa družba. Mogoče prav ta diktatorska elita tega stoletja - družba in demokracija ... ta krivo obsojena pravica govora in kruta realnost nečastnih jezikov. Slavljen otrok, slavljen golob; žal mi je, da si moral to trpeti. Žal mi je, da si moral trpela to nemoralnost in neetičnost današnjega družbenega reda in neotesanost, ki bi tudi mene samega že mnogokrat skoraj privedla do tega, da bi si sam odsekal glavo ali pa razlil možgane po pločniku in pustil, da bi mi jih vrane raznašale po poljih, ki bi bolje obrodile sadove. In kaj je s tvojimi krili? Okoli njega so bili že madeži posušene krvi, ki so govorili o njegovem odvzemu svetlobe. Kako je moral namreč trpeti, trpeti brez svobode in svojih misli. Tudi sam bi zblaznel, ko bi le mogel. A vendar je bilo temu ubogemu bitju sedaj tudi to odvzeto. Misliti ni mogel, ni mogel znoreti v svoji glavi in popljuvati vse te nečastne duše, ki so ga toliko časa slabo terorizirale tam, za nam neznanim obzorjem. Ali ko bi le mogel brez misli tavati okoli po svetu, se zaletavati ob zidove in svoje sovraštvo do vseh izkazovati vsaj le s krili in svobodo in brez mišljenja. Čaščen bodi, čaščen bodi, mu zašepetam.
 Dvignem se s svojega ležečega položaja in si obrišem hlače umazane od tal. Pogledam proti nebu in zagledam, kako se počasi dan prebuja v nekaj mnogo lepšega. Sonce se mi prične nasmihati in nasmehnem se mu nazaj. Takrat začnem odhajati naprej proti domu, po ostankih vratu, prsih in po hrbtu pa mi v potokih lije kri in za seboj pušča neskončno sled, sedaj vidno ob vzhodu Venere. Golob za menoj odleti, vendar hkrati skrivoma ostane ob meni.

Makovo polje (BRAINSTORMING)

Makovo polje. Nema simfonija se pretaka pod mojimi nogami. Ne slišim je, vendar jo čutim, kako v sunkih stresa tla. Vsaka nota posebej me zaščemi pod nogami in dviga tlak, ki me sili v abstrakten ples, podoben plesu vil ali služinčadi samih bogov. Bos sem. Kar naenkrat melodija strese tla pod mano in me prisili v tek pred neznanim. Počutim se kot podivjan hudournik, kako se zaletavam ob stene svojega telesa in drvim po tem neskončnem rdečem polju, za sabo pa puščam ne prav zanemarljivo dolgo sled golote in nečesa, česar se ne da identificirati. Pesek in prod, ki ostaja za mano, izgublja svojo identiteto. Oskrunil sem to čisto in nebeško rdečino, ki je vsakogar tako močno zbadala v oko. A kmalu se končno zaletim ob kost in pokleknem. Kost se zlomi in se zasadi v moje meso. Z udarcem prebijem zvočni zid in pred seboj spustim dolg prš vetra, ki se zadane ob mak pred mano. To se prične zaletavati drug ob drugega in se izliva od rane, ki je nastala zaradi udarca, pa do samega Mrtvega morja. Obeležim to neprehojeno zemljo, to je sedaj moj teritorij. Vstanem in nadaljujem s svojim plesom. Občutljive korenine maka se prisesajo na moja stopala in ustvarjajo simbiozo med mano in njimi. Pričnem krvaveti po žilah. Morje se dviga, valovi začno presegati gladine in poplavijo polje in mene obenem. Slana voda oblije moje noge, mak prične rasti proti nebu in kriči. Rdečina izginja z njihovih listov in se izliva čez gladino morja. To postane rdeče, postane krvavo. S sunki se pričnem zaletavati ob gladino kot agresiven val. Val jeze, val sočutja ... Pričnem se zaletavati kot val, ki išče maščevanje, vendar se ne počuti vrednega. Hočem nazaj svoj mir in svobodo ... Ne! Zahtevam jo! Vendar da postanem val, moram biti morje in tega si ne smem dopustiti. Mar tako bi postal sam sovražnik tega za čemer stojim. Z neba se usujejo kaplje in razredčijo rdečino morja. A kaj če bi postal kaplja? Tako bi postal nekaj, kar pronica skoz špranje nevednosti - brez nadzora, brez občutka sreče. Vendar, ali sem to resnično jaz? Mar sem le nezaveden šum, ki bo razredčil morje? Zemlja postaja vedno mehkejša, prične se udirati. Pod njo nastaja sedaj globoko jezero, v katerem je zmešano vse - strah, mir, nezavednost, vse tegobe in turobnost. A kaj če sem to jaz? Sem mar sestavljen iz vsega tega ... od svobode in miru do agonij in nezavednosti samega sebe? Morda res ... morda res. Vendar si tega ne morem priznati, raje se utopim. In to tudi storim. Ustnice postanejo rdeče, moja polt bolj bela, moji notranji organi se utekočinijo, na ustnicah se mi razpre makov cvet. Morje me prične odnašati v neznano. To sem jaz, jaz sem makov cvet; jaz sem makov cvet, ki potuje po gladini morja do svoje osvoboditve.

Deževen dan

Že sama turobnost in občutek samote v jutru je prisegal na deževen dan. Zunaj je bilo hladno, sivo in brez življenja. Naslanjal sem se na okno in opazoval luže na pločnikih, ki so se rodile ponoči. Po njih so udarjale majhne kapljice in za sabo puščale dolgo valovito sled. Valovi ob povzročenem valovanju so se zaletavali drug ob drugega in ob robove luž, ki so delovali kot klifi. Ogromno razburkano morje, ki mu ne vidiš konca; njegovi valovi pa udarjajo ob klife in ob zapuščene plaže ter skalovja. Med njimi se voda redči in se vrača nazaj, da se udari z novim valom, takrat pa se ponovno vrne. In to se nikoli ne konča. Kmalu zapadejo nove kapljice in ponovijo že storjeno. In to se nadaljuje. Vsak udarec ob rob kotanje me zaboli. Začutim bolečino v srcu. Kmalu pa začne močno liti. Kapljice v luži niso več razvidne, le presegajoče morje, ki zapolni celotno pot pod mojim oknom. Pričnem se utapljati, čutim kako se mi kri začne izlivati iz srca. Danes bom očitno ponovno zamudil. Vzel sem svoj pohabljen dežnik in odšel skozi vrata v svet. Odšel sem izven svojih meja izven meja varnosti, topline in vonja po starih knjigah. Stal sem pod streho pred vhodnimi vrati. Odprl sem svoj dežnik, zajel dih in odšel po stopnicah, ki so vodile do vhoda. Dežnik je varoval del mojega obraza, kapljice pa so vseeno zadevale moje telo in vsaka kapljica se je zdela kot, da bi se konica noža zasadila v moje golo meso. Hodil sem in hodil, prestopal luže in se poskušal izogibati kapljam. Počutil sem se tako ranljivega, tako izpostavljenega vsem zunanjim vplivom in bolečini, ki bi mi jo lahko zadal le pogled vstran ali pa nepravilen korak. Držal sem se precej okorno in gledal v tla, kjer sem lahko pred sabo videl sled stopinj, sled ljudi, ki je to pot že prehodilo. Sedaj to pot hodim jaz in ne odmikam pogleda. Po ramenih občutim kako me zadane ena izmed kapelj in prepoji mojo jakno. Utre se mi skoraj do kože, vendar me ne prizadene. Občutim le neprijeten in rahlo boleč hlad. Preklet dež in ta vonj po surovem mesu ter gnijočem listju. Čas nekako teče in znajdem se v Ljubljani, na Miklošičevi ulici. Počasi stopam po pločniku, okoli mene lije še huje kot prej. Za seboj nenadoma zagledam znan obraz. To si ti, ti ki si mi že zadal svoje udarce in ti ne bom dovolil, da mi jih še kaj. Spogledava se, opaziš me. Ne narediš nobenega naglega giba, poskušaš ostati miren saj si v družbi nekega dekleta, vendar me spreleti nezaveden strah. Pospešim svoj korak. Ne razumem zakaj. Mogoče zaradi ranljivosti, zaradi strahu pred bolečino in spomini. Pospešim svoj korak. Po malo več kot dveh minutah zberem pogum in se ozrem za seboj. Ni te več. Kaj je to? Kaj je ta strah, ki postane del mene, le ko sem najbolj ranljiv? Je to neke vrste obrambni sistem in upor proti razumu? Nadaljujem pot po Miklošičevi ulici. Mislim, da se mi meša. Roke se mi tresejo, imam šibka kolena. Ne vem, če zdržim. Ta odpoved razuma me bega, ta bolečina in ranljivost mi škodi. In ta preklet zvok! Zvok nenehnega žuborenja potokov in kapelj, ki udarjajo ob pločnik in ob gladino neskončnih morij. Naj preneha! Ne zdržim. Slišim zvoke, kličejo me, izzivajo me, želijo si moje jeze. Želijo, da izstopim iz svoje varne točke pod dežnikom in jih napadem, se jim predam in jim izročim svoj razum in um, da bi le moje truplo še naprej hodilo po svetu in gnilo. Nenadoma se ustavim sredi pločnika in se pred seboj ozrem v dve prikazni z dežnikoma. Bili sta oblečeni ena v modro in druga v rdečo jakno. Stali sta pri miru, držali dežnik v roki in zrla druga v drugo. Kaj je to? Si to ti, Lucifer? Mar je končno hudičevo seme prišlo pome, da me odreši vse te bolečine, vse te ranljivosti, ki je tako ne prenesem. Prikaži se mi. Moj pogled prestopi prag melanholije in se spremeni v nek svojevrsten bes. Prikazni se počasi pričneta obračati. Mar bom zagledal Luciferja, ki me bo pojedel za obed? Ali pa neko črno gmoto, ki me bo absorbirala kot črna luknja v neznano ter me izpljunila v neko neznano dimenzijo? Bom videl blede obraze dveh socialnih devic, ki se bosta stopili ob dežju, ter za sabo pustili le reko vprašanj in zmot? Prikazni se obrneta in zagledam dve ženski, kako začudeno zreta vame. Nekaj časa se gledamo, potem pa v lastni zmoti odidem mimo njiju. Kaj je to? Zgubljam razum, črno postaja belo in obratno. Ustavim se ob rdečem semaforju, ki ne želi postati zelen. Dovolj imam. Dežnik začnem počasi pomikati stran od sebe. Začutim ledene kaplje na obrazu, počasi polzijo po mojih licih in pridejo kot reka do mojih ustnic - pogoltnem jih. Komaj ločim, ali so to solze ali dežne kaplje. Boli me, neverjetno me boli, vendar zdržim. Poskušam se ne popolnoma predati in ostanem v kontroli bolečine, ki me poskuša pregnati v srdit boj in na koncu beg ali pa smrt. Končno zelena. A na desni strani vidim deroč avto, ki za sabo pušča dolgo sled vode in jo bojevito izpodriva. Saj bo dovolj hitro ustavil. Stojim na sredi prehoda za pešce, ko nenadoma izgubim sposobnost vida. Nekaj se mi mogočno zablešči pred očmi. Strela. Moja kri se zlije skupaj z reko vode in se počasi skupaj zliva v bližnjo kanalizacijo. In blisku sledi grom.

Življenje

Spočetje življenja, v kakršnikoli obliki ga razumeš. Neznosno nabijanje telesa ob steno in obtolčena kolena ter komolci. Kričanje in neuslišani kriki na pomoč. Ali pa romanca. Nežen in mehak ples dveh teles. Objemanje, poljubljanje, dotikanje. Čutiti dihanje nekoga na svojem vratu - prijeten hlad, ki prija v nečem tako magičnem, vročem in erotičnem. Prepogibanje, ugrezanje v strast, užitek ... in končni akt. Spočetje življenja, v kakršnikoli obliki ga razumeš. In vse oblike, obrazi in zadoščenje ali prekletstvo so le produkt. Končni akt, zaključek nečesa in pridobitev nečesa tako turobnega in gnilega ali pa kot sad ljubezni - magičnega. Prihod na svet. Tisoč žarometov in mama, ki se ti razlije na tisoč delov zaradi solz. In vse naprej ni napovedano, vse od končnega akta naprej je zavito v nezavedanje. Mogoče te poprime tvoja stvariteljica in te pomiri, mogoče odjadraš v sen in občutiš njeno roko, kako se igra s tvojo. Mogoče te odnesejo v zaprt kraj in te tam pustijo kot mrliča, za seboj pa slišiš krike in bolečino. Solze nezavedanja, solze za nekaj česar se ne da predvideti. Vendar ali je res tako? Vedno v nas ljudeh obstaja dvom, vendar naše zavedanje ne temelji na dvomih, temveč na naših srcih. Na teh tako nesposobnih organih našega telesa, ki simbolizirajo vse zmogljivosti, ki jih ne pripišemo možganom. In tako smo ljudje votla telesa brez zavedanja pričakovanega, brez možnosti za resnico. Tako ves ta čas le leti mimo, dokler se ne predamo melanholiji, tej mračni dami, ki nas ponese skozi oblake in naproti razsvetljenju. Pa vendar pustimo še ta končni akt, ko govorimo vendar o stvareh, ki se jih ne da zavedati ... vsaj ne popolnoma. Kot sem govoril - življenje. Lahko bi pisal o temu, kako poteka kot ples dveh žit v vetru, vendar ne. Premalo nas razume, kaj se dogaja okoli nas. Ljudje se zapirajo vase, te pa potem družba obtolče in take pusti na tleh. Pisal bi o teh. Pisal bi rad o ljudeh, ki jih poznate, pa jih ne pogledate v obraz. Pisal bi o ljudeh, ki svoje dni preživijo sami s sabo in se lahko zadovoljijo le s knjigami, mogoče drogami ... ali pa še slabše - potuho iščejo v samoti. In ta jih požre in ne-malokrat požene v tek pred resnico, v svet počasnih melodij in opazovanja malenkosti. V svet, kjer je vsak premik znak, kjer je vsak dotik znak strasti. V svet, kjer se nerealnost ne loči od realnosti. V svet, kjer vse poteka paralelno, le da v istem času in zavedanju. Vsi se rodimo, vsi doživimo končni akt (ali pa začetni, kakor si vzameš). Kako se okolje, v katerega smo se rodili opoteka pa ne moremo kontrolirati sprva. In tako smo prepuščeni prvotni usodi. Nekateri lahko ljubijo in so ljubljeni. Nekateri pa te časti nimajo in se zapirajo v svoj svet ... v svet paralele in skromnih razodetij, ki se zmerom končajo z razočaranjem. Tu smo, živimo. Rojeni enaki, vendar z različnimi usodami. V samih usodah ne morem pisati, ker bi pisal predolgo. Življenje mi je prineslo bolečine in spoznanja. Nekoč ni bilo potrebe po hitrem odraščanju, sedaj pa čutim prav to. Čutim pritisk sveta in zahrbtnost lastne usode. Glasovi, ki jih slišim v glavi so le spomini. Spomini na srečo, na dneve ko sem še lahko čutil ljubezen. In potem spomini, kako se je vse pričelo podirati. Takrat me obda ta tema, o kateri sem pisal. Zaslišim počasne melodije, vendar močne in odmevajoče. Zavzamejo strukturo mojega telesa in me ponesejo v neskončno temo. Bolečina, kričanje, neprespane noči, banalne zbadljivke vrstnikov, melanholijo v meni, melanholija okoli mene, žalost in razočaranja, odsotnost, samomor. Vse to strnjeno v nekaj, kar se zdi tako kratko, česar polovico nisem niti razumel še. Melodije se začno prepletati. Mogočne simfonije, dvigajoča se morja, topel veter sredi decembra. Tako poteka življenje, ki deluje tako pričakovano ko se zaleti vate, vendar tako zapleteno ko si del njega. Vse pa je pričelo s končnim aktom nečesa in se bo končalo z novim končnim aktom. Najpomembnejša dela naših življenj sta tako samoumevna, potovanje vmes pa tako nepričakovano. Takrat se zavem, da je vse to le farsa, ne želim živeti. Ne želim živeti v nečem, v čemer je moja usoda zapisana, v nečem, v čemer se ne morem skriti pred napisanim. In takrat se ponovno zatečem v temo, zavedajoč dejstva ... da bom nekoč tam tudi ostal.

Pot čez tire.

 Ljubljanica dere potoke v Enajsti šoli. Ura je dve popoldne in minuta čez. Zagledam se v plitvino ob meni, ko mirno vodo nenadoma zmoti čisto majhen kamen. Pogledam na drugi breg reke in zagledam obraz podoben meni, le bolj poln in žive, rožnate barve. Zdiš se mi neskončno daleč, a tvoja toplina seže čisto do mene. Počasi začnem stopati po hladni, gosti vodi in gledam, kako puščam sled za sabo. Skoraj že pridem na drugi breg, pa mi spodrsne na velikem kamnu, za katerega nisem nikoli vedel, da je tam. Nasmehneš se mi in mi pomagaš vstati. Ponižanost kmalu izgine, vrnem ti nasmeh.
 Zgodba naprej pravzaprav ni pomembna. Hodila sva na isto šolo, odšla sva v isto srednjo šolo, kmalu sva zaživela skupaj - prej kot večina najinih vrstnikov. Ljubila sva se ... v vseh možnih oblikah. Ustvarjala sva lepote in delala sva grehe. Kričala sva v prazno - od sreče in obupa. Naslanjala si se na moje srce, ko je tvoje skoraj prenehalo biti. Lovila sva se čez življenje in nikoli si nisva dovolila pasti. Vendar je imel Oni drugačno idejo o nama. Tako preprosta ideja je bila, a hkrati tako kruta. Dober kilometer stran od Enajste šole so položili tirnice za nov vlak. Na tretjem ovinku, prvega tira in tretjem možnem zavoju sva nekega dne prečkala tir. Nikamor se nama ni mudilo, na bolečino nisva niti pomislila tisti dan. Naredila si prvi korak, jaz sem drugega - kot vedno. Tako je šlo življenje naprej, tako je šla hoja čez tire naprej. Tvoj korak, moj korak, tvoj korak, moj korak ... a kmalu se je nekaj zgodilo, nekaj se je porušilo. Nisem zaslišal tvojega koraka, niti ga ni bilo. Začela si kričati in se me objokano oklepati. Noga se ti je zagozdila med dva tira, semafor je prehitro spremenil svojo barvo. Poskušal sem te rešiti, vendar ni šlo ... hotel sem ostati s teboj - do zadnjega ... kot sem ti obljubil. Vendar mi nisi dovolila, poljubila si me na hitro ter odrinila stran od sebe. Nisi spustila niti zvoka, preprosto si izginila ... vlak se je ustavil nekaj metrov po tem, ko te je popeljal čez zadnje potovanje - brez mene. Začel sem bežati ... ne vem zakaj in dvomim, da kdaj bom.
 Bilo je konec vsega. V temo sem lahko kričal le še iz obupa, na nikogar se nisem mogel opreti ... nisem živel. Tako sem nekega dne ponovno odšel na tiste tire ... na tretjem ovinku, pod prvim tirom in na tretjem možnem ovinku sem našel zaročni prstan ... ko sem ga pobiral, sem kmalu začutil neko ne-občutno bolečino ob boku. Lepa igra Ti, lepa igra.
 Temačen gozd, en meter od tal se vijejo goste meglice. Pod seboj ne vidim tal, a vseeno hodim. Hladno je, ne čutim nog, a hkrati nekako drsim po tleh. Mar je to Onostranstvo kar vidim in občutim na licu svojega obličja? Mogoče, vendar to sedaj ni pomembno. Stopam naprej, okoli mene pa se odvijajo nesrečne tragedije, nesrečni konci razmerij in nedolžnih življenj ... okoli mene se odvija zgodba nesrečnih. Mojo lahkotno hojo prestreže neka sila, ki me obrne proti poti, ki sem jo že prehodil. Megla za menoj se odkriva, pod njo pa nesrečni klici na pomoč iz otroštva. Nad menoj se zgrnejo temni oblaki, vlije se dež. Vedno sem si rad predstavljal, da se Oni joče nad mojo nesrečo, vendar temu ni bilo tako, sem izvedel skozi življenje. Vsa moja dejanja so imela posledice - tako dobre, kot slabe ... predvsem slabe. Celotno življenje sem se mučil iskati popolnost, ki pa je pravzaprav mi bila namerno skrita pred očmi, vendar sem se le-tega zavedal prepozno. To je to ... to je tisti neskončni spanec. To so tista Nebesa, ki sem jih toliko časa iskal, pa čeprav so zakrita v črnini in žalosti, ki me je spremljala skozi pot čez tire. Za sabo še zadnjič vidim snop svetlega upanja in tebe potem pa končno mirno zaprem oči.

M A H A G O N I

Moja vlažna roka počasi drsi po mizi in se odtisne na tvojo. Moje telo doživi šok, moje misli so rahlo morbidne, občutek pa je senzacionalen. Obhodi me do sedaj neznani trans, telo se mi zabubi v krč. Počasi se ukleščim okoli tvojih bokov in te rahlo pritisnem ob steno. Polna poželenja, nežnosti... telesi sta razgreti. Ne potrebujeva bolečine, da se zaveva realnosti. Pravzaprav, tudi paralelnost v tem trenutku ne bi bila prav slaba. Jaz... ti... neskončnost.Tiste medene ustnice, njihovo premikanje je kot počasen posnetek. Gracioznost kar poleti na krilih besed in se kot kol zabije v moje srce. Misli mi vsako noč uhajajo v tvoje hrame, jutra ki me zbujajo se zdijo plehka in brez jedra ... nepopolna. Potrebujem tvojo drsečo roko, da mi naznani dan. Potrebujem te, da v meni prebudiš strast. Bodi moje sonce, zažari s svojo lepoto in mi pričaraj sončni vzhod.
Skupaj raziskujva obzorja, razbliniva meje in meriva do neba. Bodiva neskončnost, bodiva celota. Angelovi vzdihljaji naj napolnijo najino sobo - zagoriva! Goreč mahagonijev les naj zapusti ljubeč vonj in črno saje.
A saje se dvigujejo visoko proti nebu in meglijo moj pogled. Vse kar je bilo do sedaj jasno očem, postane le nejasna slika.
Prideš za mano, me pritisneš ob steno da z zobmi okrušim mavčne temelje. Obrneš me, s pestjo me udariš v prsni koš. Snopi svetlobe prestrežejo moje telo, srce otrpne... krvave kaplje se mi spuščajo po licu. Zavedanje konca me ubije. Cerkveni korali zaključijo svoj spev, mogočni vokali prenehajo prepevati. Naše Sonce doživi ekstazo orgazma ob supernovi. To je konec sveta, to je konec mogočnosti. To je konec sanj, konec zgodbe kateri konca ni bilo nikoli namenjenega.
A ljudje še vedno hodijo mimo, kot da sem v onostranstvu. Nikakršnega občutka panike, okoli mene le popolna molčečnost, katera naj bi naznanjala mir v duši in telesu. A moje telo ni mirno. V njem se bije mogočna vojna, zaradi katere moja zunanjost deluje kot telo preživelega v Tretjem rajhu. Hladno mi je, vse kar naj bi mi dajalo pogon razpada v meni.
Vse to pa bi lahko pričakoval že prej. Stvari katere nam delujejo kot neskončne in so v obliki popolnosti so le zajedavci naših možganov in nas zavajajo v nepremišljena nagnjenja. Vse je minljivo... dokler ne pridem do točke, ko lahko nekaj naredim neskončno. Sedaj se nekdo drug skriva med tvoje lase, medtem ko moji plapolajo po samotnih gričih domišljije, katera mi je zadnje čase edina zavetnica.
Je tako težko pozabiti preteklost, če bi lahko ponovno zaživela sedanjost in ustvarjala prihodnost? Svoje sanje sedaj deliš z drugim, moje pa bodo mogle počakati...

Vedi, da je nekje za obzorjem srce, ki čaka.

N E V I D N O S T

Omamen vonj iz kuhinje me ne privlači več, hrana nima več pravega okusa, sladko je grenko in z vsakim korakom se počutim, kot da bi na sebi prenašal neverjetno težo. Čutim kako se mi srce krči in kako izgubljam vsako moč, s katero bi lahko sploh še kdaj stopil iz postelje. Uležem se na posteljo in ure in ure le gledam v zid, hkrati pa me gravitacija poglablja v posteljo. Ne morem se več prisilno nasmehniti, ne morem niti zajokati, preprosto - lebdim. Skozi sobo poteka nek prepih, okna so zamegljena - počutim se samega. Pa čeprav je stanovanje polno, je kot da me ni, nikogar ni da bi me vprašal kaj je narobe, nikogar ni ki bi me razumel in nikogar ni ki bi prisedel k meni - tako kot si znala ti. Pade končna odločitev: 'Konec je, ne zdržim več. Jutri se vse konča.'

 Vse vajeti so v mojih rokah, obvladam situacijo. Deževen vrtinec me ponese proti nebesom in v raj. Krvavi curek ki ga spustim za seboj se spremeni v fontano emocij, svet katerega sem za seboj pustil pa počasi oveneva. Okoli mene so nepremična telesa, njihova ohromelost me spominja na sebe. Približam se jim in se jih poskušam dotakniti - hladni so kot led. Zavedam se samote ki me pravzaprav obdaja in stopim korak nazaj. Ta me ponese proti vrhuncu ekstaze - prebudim se.

 Jutra so še posebej posebna doživetja. Trudim se vstati, noge pa se ne zganejo. Kakršen koli premik poskušam narediti me zgrabi krč na povsem tretjem mestu, da ne govorim o tem kako me zapeče zgaga ob tem ko prvič vdihnem zjutraj - totalno brezvezno in grdo ogrodje nosi moja duša, pa še ta je nesposobna.
Končno nekako vstanem, si naredim zajtrk in se grem obut. 'Hitreje, zamudila bova,' me preganja mama. Brez kakršnega koli posebnega navdušenja objamem mamo in jo poljubim z zavedanjem da je ta 'adijo' zadnji, Ironično mi odvrne: 'Uživaj!'

 Počasi stopam po vlačnem pločniku, na kateremu mi zaradi gladkega podplata čevljev kar precej drsi. Vstopim skozi škripajoča vrata in drsim od učilnice do učilnice. Zadnja ura - končno. Ponavadi so vsi nestrpni, ponavadi nas mora učitelj miriti - a danes ni tako. V učilnici prevladuje neka slaba klima - nekaj slabega je v zraku. Zvonec naznani konec ure in takrat se vsi razživijo in jo pobrisajo iz učilnic. Jaz pa počasi pospravljam stvari v torbo. 'Kaj je fant, neki slabe volje dons? No dej - glavo gor,' mi reče. Prisilno se mu nasmehnem in oddidem iz učilnice. Skoraj že zavijem proti stopnicam, ko učitelj še doda: 'Pa lepše se drži med hojo!' Popolnoma ga ignoriram in odidem v pritličje. Kosilo danes preskočim.

 To je to, končno se zavedam da je to tista prava definicija konca, ko izstopim iz šole. Hodim domov in opazujem ljudi, kako se divje vozijo mimo. Brez posebnega izraza na obrazu - vsi nekam hitijo. Vsi ljudje polni ciljev, katerih nikoli ne bodo popolnoma dosegli. Njihove misli in telo se ne držijo skupaj - primitivna bitja, z lahkoto vas preberem. Grem skozi prehod za pešče.

 KAKŠNA NEČASTNA SMRT. Z leve me zadane nekaj hladnega, zaslišim lom kosti, kri pa mi steče mimo obraza. 'Bog, lahko bi se saj malo bolj potrudil,' rečem še z zadnjimi močmi ki jih premore moj organizem.

 Vsi ti nesrečni obrazi v tem hladnem kraju. Vsi strmijo na svojo kraljevino, moj svet pa je sedaj zasidran v samoti, katere prej pravzaprav niti ni bilo. Tukaj smo vsi enaki - izgubljene duše, ki ne potrebujejo ciljev, naša edina želja pa je po ponovni smrti in rojstvu - nemogoče, tukaj smo namreč zares nevidni.

N E I Z B E Ž N O

Jesen se to leto očitno ne želi prikazati. Snežinke so že zapadle in zakrile hrepeneče rane. Moj razgaljen um se lahko le sensibilno poleže na prag krajev kjer je bil nekoč hrepeneče skrit enostavnemu razumevanju ki ga nisem prenesel, hkrati pa sem hrepenel po njem. Toliko ljudi okoli mene, a jaz neizogiben usodi končam v jarku realnosti. Skoraj je že božično uzdušje, pogled na prvega otroka ki lovi snežinko me ubija. Čas, ki tako hitro leti mimo mene, pa mi predstavlja edino oviro do popravljanja preteklosti. Duše umirajo, razumevanje izginja jaz pa ostajam v istem časovnem obdobju - obdobju paralelnosti ... moja ljubezen skrita v laži. Ta mala laž pa se potika po mojih mislih, katerih sploh ne bi smelo biti. Skrivam se pred nečem česar se mi ni potrebno bati in česar ni. Ustavi to bolečino, izreži že ven kar ti pripada in mi ustavi željo po smrti, ki bi tako izginila. Zasadi svoje zobe v moj vrat, zlekni se name, ustavi mraz - pusti se mi zavedati nereseničnosti. Dotakni se me tako, da zamešam realnost in paralelnost ustvarjeno v mojem umu - odreši me mojih muk. Pusti da se ti moja kri pocedi preko ožilja, združiva se v eno in uživajva v tem trenutku, ki ga ni. Odmakni se od ljudi, zagrni zaveso, ustvarjaj nov svet z menoj. Prepusti se neresničnosti in mi jo uresniči na ta hladen dan. Počasi stopaj proti meni, popelji me skozi trans - naj te občutim. Tukaj in zdaj .. tam in nekoč - v najinem svetu. Ampak jarek ostaja enak - gnil in neizbežen.

Lastovke pod snegom (BRAINSTORMING)

Mar še verjameš v to, da si lahko drugačen? Misel se mi odvija kot navlažen kos papirja po možganih. Primerjam sam sebe lahko s samim vrhuncom ekstaze, ki se potika v srcu najboljših, ampak ali me bo svet takega lahko tudi dojel? Smisel česar želim povedati je, da so pričakovanja zlahka razbita. Verjamem v svoja načela in jih izvrušjem ... menim da so dobra. Ampak, ali jih tako sprejemajo tudi drugi? Mogoče le sam sebe pribijam na križ, s tem da se trudim nekaj spremeniti ... mogoče pa le lahko to učinkuje. Je mogoče spremeniti že spremenjeno, a pokvarjeno? Mogoče je že vse napisano in nisem tisti, ki bo brisal zasidrano. A vsa ta jeza ki prebiva v meni, čaka le na dokončen izbruh in doživetje svoje ekstaze. Živim v kritični družbi in polomljenih obljubah. Ampak svet kot ga vidim, je le odsev vse napetosti ki se skriva v meni. Dejstvo je, da doživljam svet po taktih mojih prepričanj. Torej če ga želim spremeniti, bi tako moral spremeniti tudi sam sebe. Kar pa ne bi spremenilo družbe in tako tudi ne sveta kot celote. Je torej lahko sploh javno mnenje o samem poteku življenja in svetu. Ga je sploh mogoče spremeniti?

Jutro je, tako kot vsak dan v tednu doslej, bom primoran tudi danes z napol zaprtimi očmi priti do šole ker se preprosto ne naspim dovolj. Vsi okoli mene so že prepojeni z energijo, ko se jaz naslanjam na mizo s priprtimi očmi. Včeraj je bil težek dan zame, komaj sem ga preživel. Ne naslanjaj se na mizo! Poslušaj, ali pa boš šel ven iz razreda! Nekdo, ki me pravzaprav ne pozna je dvignil glas nad menoj. Pravzaprav mi je zagrozil, ogromnokrat že obtožil nečesa in mi pravzaprav napoveduje velik del prihodnosti. Če dobro pomisliš, koliko je ljudi na svetu ... in koliko teh je že delalo podobne stvari. Ljudje te ne poznajo, a te zlahka nečesa obtožijo. Ljudje smo brezsrčni in smo hujša bitja kot živali, le da se mi bolj kujemo v zvezde. Nekoga, kogar ne poznamo obtožujemo sodeč po svojih načelih in prepričanjih. Vsak človek je torej po mišljenju drugega enak njemu, hkrati pa imamo tu tiste, ki sami sebe razglašajo za najbolj zmagoslavna bitja in pravzaprav bogove. Torej smo ljudje le krdel volkov, ki se podi za mesom ... tega nam deli družba. Ampak, mi smo družba? Ja, pravzaprav je zelo žalostno da sami sebe poneumljamo in si v glavo ubijamo neka dejstva, katera so mogoče le za nas etična. Kaj pravzaprav želim tukaj povedati? Ljudje smo najbolj dvolična bitja na temu svetu. Drug drugega obtožujemo nekih dejstev, ki držijo za vsakega od nas ... hkrati pa sami sebe kujemo v zvezde kot najboljši. Ne znamo se odločit, zato pa postajamo vedno bolj zaprti in kritični do vsega ... tako slabega, kot dobrega.

Doma se uležem v posteljo in razmišljam. Prav to je zanimivo, samo razmislite! Medtem ko se jaz ubadam s svojim življenjem, zunaj slišim otroke kako kričijo od veselja. Nekje v mestu se moji prijatelji zabavajo. V sosednjem stanovanju neka ženska kuha kosilo. V drugem bloku lahko nekdo seksa. V najbližji hiši se par prepira. Nakje na sodišču se dva ločujeta. V parlamentu si belijo glave. Nekateri gledajo televizijo, so na sprehodu s psom, so na kakem koncertu, mogoče se kopajo v morju ... toliko vsega, nekateri pa smo še vedno prepričani kako smo središče sveta, našemu alter-egu pa dovolimo da nas preprosto požira, dokler počasi ne pridemo do točke, ko se moramo odločiti med vsem ali ničemer. Tega pa nas večina žal ni zmožna.

Otroci. Vsi izhajamo iz neke lupine, ki jo je bilo potrebno odpreti in počasi izdelati do perfekcije ... žal nas je kritika in mišljenje že napisanega sveta pripeljala na rob obupa in nam namenila življenje, ki ga nas večina že živi. Omenil sem otroški smeh. Ta je najlepši, ne zaradi visokih in cvilečih glasov, ampak zaradi nedolžnosti, ki se skriva v njem. Otrok tam do četrtega leta se zaveda (pa čeprav mislimo da se ne) sveta, ki ga obdaja. Ja, seveda se ga zaveda, ampak ne na tak način kot mi. Živi v neke vrste domišlijskem svetu in ne daje pomena stvarem, ki ga ne potrebujejo. V nasprotju z nami, torej. Mi se ubadamo s totalno neetičnimi stvarmi, kako izgledamo, kako drugi živijo in kaj vse nas preganja. Otroci (in za nas ''podpovprečni'' ljudje) pa živijo za dobesedno vsako sekundo in imajo najlepši dar ... nimajo ustvarjenega temeljnega mnenja o nečemu in tako resnično lahko živijo življenje do vseh možnih kapacitet. Ljudje dajemo prevelik pomen stvarem, ki si ga ne zaslužijo. Preprosto smo postali lenivci, ki niso nikoli z ničemer zadovoljni, za boljše razmere pa nismo pripravljeni narediti ničesar. Medtem ko otrok resnično lahko ceni že samo toplino nekega človeka ob objemu. Na žalost pa mi ''razviti'' ljudje otroku, ki sprejema informacije, dajemo popolnoma narobne smernice, in jih razvijemo v svoj lasten odsev.

Ljudje smo že tako programirani, da skoraj vsak dan podoživljamo enake razmere s podobnimi pogoji. Navajeni smo, da bomo morali vstati, oditi v šolo ali službo, skuhati kosilo... če se nam bo dalo bomo odšli še na sprehod, se umili, prebrali poglavje v knjigi in se odpravili spat. Naslednji dan naj bi bilo dokaj podobno. Mnenje ki prebiva v nas je na žalost že postal neke vrste zajedalec, saj večina naših misli niti ni naših. Bile so le podane od naših staršev, družbe, politike itd. To je samo neke vrste dokaz da nismo tako različni od živali, ki se gibljejo v tropih. Smo kot lastovke; ko bo treba poleteti na jug, bomo tako tudi storili. Zakaj? Ker drugačno družbeno mnenje pomeni smrt posameznika in se ga je potrebno po večini znebiti ... tako različno misleče lastovke pristanejo pod snegom.

C I K L U S

Nihče od naju ni hotel takega konca, preprosto zgodil se je. ''Vse najboljše,'' in odidem. Ni potrebe po objemu, po lepih besedah, kdo bi si želel slan in grenak poljub.
Stopam hitro po pločniku, da se ne obrnem več in popustim svoji zdravi vesti, ki me navezuje nate. Čaka me še dolga pot, ki je nikoli nisem hotel prehoditi brez tebe. Poskušam ostati močan, ko hodim proti avtobusni postaji. Ustavim se, ko me predrami občutek, da tvoja roka polzi po mojem licu. Dotaknem se mesta, kjer čutim tvojo dlan, a me premagajo čustva. Mišice okoli oči se mi pokrčijo, pordečim po obrazu in se sesujem pod lastno težo.
Znani obrazi hodijo mimo, moj svet se počasi podira, drugi pa živijo naprej - boli. Sem le ogromen, nepomemben del mozaika. Avtobus pripelje mimo, ne želim stopiti nanj. Počasi se uležem na bližnjo zelenico, počutim se kot da mi oči krvavijo, srce se mi krči, vsi lepi spomini mi prihajajo nazaj v glavo. Čutim nežne poljube po vratu, čutim kako te počasi pritisnem ob steno in se ti nasmehnem. Ampak nekako, prav nekako zberem moč, da lahko vstanem in se usedem na avtobusni postaji.
Mimo mene hodijo pari, ki si drsijo z roke v roko, medtem ko mene magnolije nad mano nikoli več ne bodo osrečile. Avtobus pripelje, tiho povem vozniku kje izstopim in se usedem na najbližji stol izhodu, saj me noge ne ponesejo dalje. Začnemo se premikati, to mi le pove, da bo treba življenje preprosto, pa čeprav težko ... nadaljevati. Izstopim iz avtobusa in stopim v noč.
Na vogalih svoj čas zapravljajo osamljene duše, jaz pa počasi stopam proti stanovanju, ko me spremlja le neka nežna melodija. Glava spuščena proti tlom - to je poraz. Moje otrple roke komaj odklenejo vrata, stopim v stanovanje, za seboj zaprem vrata. Pogledam okoli sebe in se sprehodim po dnevni sobi. ''Kaj sem naredil? To je očitno konec. Konec je sanj, kako bova neskončno zrla skupaj v nebo...'' ''... pa čeprav bo nebo vedno isto.''
Pogledam skozi okno, skozi katerega sva objeta nekoč skupaj zrla. Zgrudim se po tleh, solze kapljajo druga za drugo po parketu, krčim se in kričim od bolečine, čutim kako mi srce razpada.
Mogoče pa mi lahko nekdo pomaga, pokličem najboljšo prijateljico. Mislim da sem dovolj močan in jo pozdravim. ''Kaj je narobe?'' Povem lahko samo polovico prve besede, ko mi moje sedaj kamnito srce končno pade po tleh in se dokončno razbije. Slišim prijateljičino kričanje v mobitel, ki sedaj zveni podobno kot tvoje.
Pravzaprav, še vedno je vse zaznamovano po tebi, vse diši kot ti, vse je mehko kot tvoje ustnice, po tleh drsim kot tvoje roke po meni.
Probam se umiriti, grem do hladilnika da bi prvič tisti dan nekaj pojedel. Poskušam odpreti hladilnik, a nimam moči. Z glavo se zabijem kar se da močno v hladilnik, če se mogoče le dokončno zgrudim po tleh - neuspelo.
Uležem se v posteljo in solznih oči zaspim... Naslednje jutro se zbudim v dan, katerega sonce ne želi obsijati. Grem v šolo, kjer stopam med učenci ... vsi hodijo kot da ne bi nič bilo... saj pravzaprav ni bilo. Življenje teče naprej, le jaz ne želim več potovati z njem.

N E Z A V E D A N J E

Zbudim se v ranem jutru, ko še sonce ne obsije obličja najine sobe. Poslušam tvoje dihanje, in čutim kako se posteljna prevleka premika ob vsakem tvojemu vdihu in izdihu. Tiho žvižganje v milini in nezavedno grizenje svoje ustnice, mi pove da komaj čakaš da se prebudiš. Tiha simfonija naznani nov dan, ko žarki počasi kot snopi sijejo v najino sobo. Počasi odpreš oči in se mi nasmehneš. Nagnem se nad tabo, da te lahko poljubim. Ugnezdiš se mi v naročje, kot buba se prisesaš name in zapreš oči. Brez čustev pogledam v steno pred mano in čakam na spoznanje, kako te ljubim. A moje telo, moje misli ... to nima moči ljubiti in kazati čustev. Preveč se držijo čustva svojih načel, telo pa se oklepa tistega, česar si želi - to si ti. Solza mi le priteče že skozi zaprte oči, ko se trudim zadržati eksplozijo čustev, ki kipijo v meni. 
Prebudim se, ko še spiš. Obujem se in oblečem, da lahko odhitim stran od vseh teh čustev, ki me ženejo na rob obupa. Ljubezen, čustvo ki ga ne premorem. Sreča, stvar ki me ne spremlja. Strah, ki me obdaja. Na poti spoznanja me spremljajo meglice, ki mi zakrivajo um in zdravo pamet. Od česa pravzaprav bežim? Bojim se zavedanja resnice, bojim se novega začetka. Vsak poljub je kot nova smrt, ki me izpljune kot zarodek sodobnega človeka nazaj. Počutim se kot otrok, kako lahko spoznavam nov svet, ki si ga želim sam skriti. Po sprehodu skozi misli, se vrnem domov. Še kar spiš, jaz pa odidem v kopalnico. Ne zavedam se lepote ki me obdaja, čeprav bi se mogel. 
Zleknem se v banjo, v kateri sva kdaj večere skupaj preživela. Natočim vodo in se uležem pod njeno gladino. Počasi mi zmanjkuje kisika, moje telo začne vsrkavati vodo vase, čutim kako me nemoč dohiteva. Tokrat mi bo uspelo, smrt bo vzela vse strahove, vso bolečino. Telo pa se v strahu le zgane in prekine neslišnost, ko si pod vodo. Moj um in telo v sporu, moja čustva v sporu ... v resnici sem le jaz edini problem. Poljubim te na čelo in pustim sporočilo na nočni omarici. Ponovno odidem ven, popolnoma premočen.
Zunaj se naslonim na mostu in pljunem v neskončno globino. Počasi stopim na železen okvir mostu in se nagnem naprej. Moji premočeni čevlji spodrsnejo in začnem padati. ''Pot svobode, odreši me. Mogoče si pa le ne zaslužim tega življenja, ki se ga ne zavedam. Vojna v mojem telesu se konča. Svojo pot sem opravil, svoje cilje sem pozabil ... luč me vzame, me oslepi in končno lahko poletim.''

- jutranje zavedanje, ''Ljubim te''