N E V I D N O S T

Omamen vonj iz kuhinje me ne privlači več, hrana nima več pravega okusa, sladko je grenko in z vsakim korakom se počutim, kot da bi na sebi prenašal neverjetno težo. Čutim kako se mi srce krči in kako izgubljam vsako moč, s katero bi lahko sploh še kdaj stopil iz postelje. Uležem se na posteljo in ure in ure le gledam v zid, hkrati pa me gravitacija poglablja v posteljo. Ne morem se več prisilno nasmehniti, ne morem niti zajokati, preprosto - lebdim. Skozi sobo poteka nek prepih, okna so zamegljena - počutim se samega. Pa čeprav je stanovanje polno, je kot da me ni, nikogar ni da bi me vprašal kaj je narobe, nikogar ni ki bi me razumel in nikogar ni ki bi prisedel k meni - tako kot si znala ti. Pade končna odločitev: 'Konec je, ne zdržim več. Jutri se vse konča.'

 Vse vajeti so v mojih rokah, obvladam situacijo. Deževen vrtinec me ponese proti nebesom in v raj. Krvavi curek ki ga spustim za seboj se spremeni v fontano emocij, svet katerega sem za seboj pustil pa počasi oveneva. Okoli mene so nepremična telesa, njihova ohromelost me spominja na sebe. Približam se jim in se jih poskušam dotakniti - hladni so kot led. Zavedam se samote ki me pravzaprav obdaja in stopim korak nazaj. Ta me ponese proti vrhuncu ekstaze - prebudim se.

 Jutra so še posebej posebna doživetja. Trudim se vstati, noge pa se ne zganejo. Kakršen koli premik poskušam narediti me zgrabi krč na povsem tretjem mestu, da ne govorim o tem kako me zapeče zgaga ob tem ko prvič vdihnem zjutraj - totalno brezvezno in grdo ogrodje nosi moja duša, pa še ta je nesposobna.
Končno nekako vstanem, si naredim zajtrk in se grem obut. 'Hitreje, zamudila bova,' me preganja mama. Brez kakršnega koli posebnega navdušenja objamem mamo in jo poljubim z zavedanjem da je ta 'adijo' zadnji, Ironično mi odvrne: 'Uživaj!'

 Počasi stopam po vlačnem pločniku, na kateremu mi zaradi gladkega podplata čevljev kar precej drsi. Vstopim skozi škripajoča vrata in drsim od učilnice do učilnice. Zadnja ura - končno. Ponavadi so vsi nestrpni, ponavadi nas mora učitelj miriti - a danes ni tako. V učilnici prevladuje neka slaba klima - nekaj slabega je v zraku. Zvonec naznani konec ure in takrat se vsi razživijo in jo pobrisajo iz učilnic. Jaz pa počasi pospravljam stvari v torbo. 'Kaj je fant, neki slabe volje dons? No dej - glavo gor,' mi reče. Prisilno se mu nasmehnem in oddidem iz učilnice. Skoraj že zavijem proti stopnicam, ko učitelj še doda: 'Pa lepše se drži med hojo!' Popolnoma ga ignoriram in odidem v pritličje. Kosilo danes preskočim.

 To je to, končno se zavedam da je to tista prava definicija konca, ko izstopim iz šole. Hodim domov in opazujem ljudi, kako se divje vozijo mimo. Brez posebnega izraza na obrazu - vsi nekam hitijo. Vsi ljudje polni ciljev, katerih nikoli ne bodo popolnoma dosegli. Njihove misli in telo se ne držijo skupaj - primitivna bitja, z lahkoto vas preberem. Grem skozi prehod za pešče.

 KAKŠNA NEČASTNA SMRT. Z leve me zadane nekaj hladnega, zaslišim lom kosti, kri pa mi steče mimo obraza. 'Bog, lahko bi se saj malo bolj potrudil,' rečem še z zadnjimi močmi ki jih premore moj organizem.

 Vsi ti nesrečni obrazi v tem hladnem kraju. Vsi strmijo na svojo kraljevino, moj svet pa je sedaj zasidran v samoti, katere prej pravzaprav niti ni bilo. Tukaj smo vsi enaki - izgubljene duše, ki ne potrebujejo ciljev, naša edina želja pa je po ponovni smrti in rojstvu - nemogoče, tukaj smo namreč zares nevidni.

N E I Z B E Ž N O

Jesen se to leto očitno ne želi prikazati. Snežinke so že zapadle in zakrile hrepeneče rane. Moj razgaljen um se lahko le sensibilno poleže na prag krajev kjer je bil nekoč hrepeneče skrit enostavnemu razumevanju ki ga nisem prenesel, hkrati pa sem hrepenel po njem. Toliko ljudi okoli mene, a jaz neizogiben usodi končam v jarku realnosti. Skoraj je že božično uzdušje, pogled na prvega otroka ki lovi snežinko me ubija. Čas, ki tako hitro leti mimo mene, pa mi predstavlja edino oviro do popravljanja preteklosti. Duše umirajo, razumevanje izginja jaz pa ostajam v istem časovnem obdobju - obdobju paralelnosti ... moja ljubezen skrita v laži. Ta mala laž pa se potika po mojih mislih, katerih sploh ne bi smelo biti. Skrivam se pred nečem česar se mi ni potrebno bati in česar ni. Ustavi to bolečino, izreži že ven kar ti pripada in mi ustavi željo po smrti, ki bi tako izginila. Zasadi svoje zobe v moj vrat, zlekni se name, ustavi mraz - pusti se mi zavedati nereseničnosti. Dotakni se me tako, da zamešam realnost in paralelnost ustvarjeno v mojem umu - odreši me mojih muk. Pusti da se ti moja kri pocedi preko ožilja, združiva se v eno in uživajva v tem trenutku, ki ga ni. Odmakni se od ljudi, zagrni zaveso, ustvarjaj nov svet z menoj. Prepusti se neresničnosti in mi jo uresniči na ta hladen dan. Počasi stopaj proti meni, popelji me skozi trans - naj te občutim. Tukaj in zdaj .. tam in nekoč - v najinem svetu. Ampak jarek ostaja enak - gnil in neizbežen.

Lastovke pod snegom (BRAINSTORMING)

Mar še verjameš v to, da si lahko drugačen? Misel se mi odvija kot navlažen kos papirja po možganih. Primerjam sam sebe lahko s samim vrhuncom ekstaze, ki se potika v srcu najboljših, ampak ali me bo svet takega lahko tudi dojel? Smisel česar želim povedati je, da so pričakovanja zlahka razbita. Verjamem v svoja načela in jih izvrušjem ... menim da so dobra. Ampak, ali jih tako sprejemajo tudi drugi? Mogoče le sam sebe pribijam na križ, s tem da se trudim nekaj spremeniti ... mogoče pa le lahko to učinkuje. Je mogoče spremeniti že spremenjeno, a pokvarjeno? Mogoče je že vse napisano in nisem tisti, ki bo brisal zasidrano. A vsa ta jeza ki prebiva v meni, čaka le na dokončen izbruh in doživetje svoje ekstaze. Živim v kritični družbi in polomljenih obljubah. Ampak svet kot ga vidim, je le odsev vse napetosti ki se skriva v meni. Dejstvo je, da doživljam svet po taktih mojih prepričanj. Torej če ga želim spremeniti, bi tako moral spremeniti tudi sam sebe. Kar pa ne bi spremenilo družbe in tako tudi ne sveta kot celote. Je torej lahko sploh javno mnenje o samem poteku življenja in svetu. Ga je sploh mogoče spremeniti?

Jutro je, tako kot vsak dan v tednu doslej, bom primoran tudi danes z napol zaprtimi očmi priti do šole ker se preprosto ne naspim dovolj. Vsi okoli mene so že prepojeni z energijo, ko se jaz naslanjam na mizo s priprtimi očmi. Včeraj je bil težek dan zame, komaj sem ga preživel. Ne naslanjaj se na mizo! Poslušaj, ali pa boš šel ven iz razreda! Nekdo, ki me pravzaprav ne pozna je dvignil glas nad menoj. Pravzaprav mi je zagrozil, ogromnokrat že obtožil nečesa in mi pravzaprav napoveduje velik del prihodnosti. Če dobro pomisliš, koliko je ljudi na svetu ... in koliko teh je že delalo podobne stvari. Ljudje te ne poznajo, a te zlahka nečesa obtožijo. Ljudje smo brezsrčni in smo hujša bitja kot živali, le da se mi bolj kujemo v zvezde. Nekoga, kogar ne poznamo obtožujemo sodeč po svojih načelih in prepričanjih. Vsak človek je torej po mišljenju drugega enak njemu, hkrati pa imamo tu tiste, ki sami sebe razglašajo za najbolj zmagoslavna bitja in pravzaprav bogove. Torej smo ljudje le krdel volkov, ki se podi za mesom ... tega nam deli družba. Ampak, mi smo družba? Ja, pravzaprav je zelo žalostno da sami sebe poneumljamo in si v glavo ubijamo neka dejstva, katera so mogoče le za nas etična. Kaj pravzaprav želim tukaj povedati? Ljudje smo najbolj dvolična bitja na temu svetu. Drug drugega obtožujemo nekih dejstev, ki držijo za vsakega od nas ... hkrati pa sami sebe kujemo v zvezde kot najboljši. Ne znamo se odločit, zato pa postajamo vedno bolj zaprti in kritični do vsega ... tako slabega, kot dobrega.

Doma se uležem v posteljo in razmišljam. Prav to je zanimivo, samo razmislite! Medtem ko se jaz ubadam s svojim življenjem, zunaj slišim otroke kako kričijo od veselja. Nekje v mestu se moji prijatelji zabavajo. V sosednjem stanovanju neka ženska kuha kosilo. V drugem bloku lahko nekdo seksa. V najbližji hiši se par prepira. Nakje na sodišču se dva ločujeta. V parlamentu si belijo glave. Nekateri gledajo televizijo, so na sprehodu s psom, so na kakem koncertu, mogoče se kopajo v morju ... toliko vsega, nekateri pa smo še vedno prepričani kako smo središče sveta, našemu alter-egu pa dovolimo da nas preprosto požira, dokler počasi ne pridemo do točke, ko se moramo odločiti med vsem ali ničemer. Tega pa nas večina žal ni zmožna.

Otroci. Vsi izhajamo iz neke lupine, ki jo je bilo potrebno odpreti in počasi izdelati do perfekcije ... žal nas je kritika in mišljenje že napisanega sveta pripeljala na rob obupa in nam namenila življenje, ki ga nas večina že živi. Omenil sem otroški smeh. Ta je najlepši, ne zaradi visokih in cvilečih glasov, ampak zaradi nedolžnosti, ki se skriva v njem. Otrok tam do četrtega leta se zaveda (pa čeprav mislimo da se ne) sveta, ki ga obdaja. Ja, seveda se ga zaveda, ampak ne na tak način kot mi. Živi v neke vrste domišlijskem svetu in ne daje pomena stvarem, ki ga ne potrebujejo. V nasprotju z nami, torej. Mi se ubadamo s totalno neetičnimi stvarmi, kako izgledamo, kako drugi živijo in kaj vse nas preganja. Otroci (in za nas ''podpovprečni'' ljudje) pa živijo za dobesedno vsako sekundo in imajo najlepši dar ... nimajo ustvarjenega temeljnega mnenja o nečemu in tako resnično lahko živijo življenje do vseh možnih kapacitet. Ljudje dajemo prevelik pomen stvarem, ki si ga ne zaslužijo. Preprosto smo postali lenivci, ki niso nikoli z ničemer zadovoljni, za boljše razmere pa nismo pripravljeni narediti ničesar. Medtem ko otrok resnično lahko ceni že samo toplino nekega človeka ob objemu. Na žalost pa mi ''razviti'' ljudje otroku, ki sprejema informacije, dajemo popolnoma narobne smernice, in jih razvijemo v svoj lasten odsev.

Ljudje smo že tako programirani, da skoraj vsak dan podoživljamo enake razmere s podobnimi pogoji. Navajeni smo, da bomo morali vstati, oditi v šolo ali službo, skuhati kosilo... če se nam bo dalo bomo odšli še na sprehod, se umili, prebrali poglavje v knjigi in se odpravili spat. Naslednji dan naj bi bilo dokaj podobno. Mnenje ki prebiva v nas je na žalost že postal neke vrste zajedalec, saj večina naših misli niti ni naših. Bile so le podane od naših staršev, družbe, politike itd. To je samo neke vrste dokaz da nismo tako različni od živali, ki se gibljejo v tropih. Smo kot lastovke; ko bo treba poleteti na jug, bomo tako tudi storili. Zakaj? Ker drugačno družbeno mnenje pomeni smrt posameznika in se ga je potrebno po večini znebiti ... tako različno misleče lastovke pristanejo pod snegom.