Stopam hitro po pločniku, da se ne obrnem več in popustim svoji zdravi vesti, ki me navezuje nate. Čaka me še dolga pot, ki je nikoli nisem hotel prehoditi brez tebe. Poskušam ostati močan, ko hodim proti avtobusni postaji. Ustavim se, ko me predrami občutek, da tvoja roka polzi po mojem licu. Dotaknem se mesta, kjer čutim tvojo dlan, a me premagajo čustva. Mišice okoli oči se mi pokrčijo, pordečim po obrazu in se sesujem pod lastno težo.
Znani obrazi hodijo mimo, moj svet se počasi podira, drugi pa živijo naprej - boli. Sem le ogromen, nepomemben del mozaika. Avtobus pripelje mimo, ne želim stopiti nanj. Počasi se uležem na bližnjo zelenico, počutim se kot da mi oči krvavijo, srce se mi krči, vsi lepi spomini mi prihajajo nazaj v glavo. Čutim nežne poljube po vratu, čutim kako te počasi pritisnem ob steno in se ti nasmehnem. Ampak nekako, prav nekako zberem moč, da lahko vstanem in se usedem na avtobusni postaji.
Mimo mene hodijo pari, ki si drsijo z roke v roko, medtem ko mene magnolije nad mano nikoli več ne bodo osrečile. Avtobus pripelje, tiho povem vozniku kje izstopim in se usedem na najbližji stol izhodu, saj me noge ne ponesejo dalje. Začnemo se premikati, to mi le pove, da bo treba življenje preprosto, pa čeprav težko ... nadaljevati. Izstopim iz avtobusa in stopim v noč.
Na vogalih svoj čas zapravljajo osamljene duše, jaz pa počasi stopam proti stanovanju, ko me spremlja le neka nežna melodija. Glava spuščena proti tlom - to je poraz. Moje otrple roke komaj odklenejo vrata, stopim v stanovanje, za seboj zaprem vrata. Pogledam okoli sebe in se sprehodim po dnevni sobi. ''Kaj sem naredil? To je očitno konec. Konec je sanj, kako bova neskončno zrla skupaj v nebo...'' ''... pa čeprav bo nebo vedno isto.''Pogledam skozi okno, skozi katerega sva objeta nekoč skupaj zrla. Zgrudim se po tleh, solze kapljajo druga za drugo po parketu, krčim se in kričim od bolečine, čutim kako mi srce razpada.
Mogoče pa mi lahko nekdo pomaga, pokličem najboljšo prijateljico. Mislim da sem dovolj močan in jo pozdravim. ''Kaj je narobe?'' Povem lahko samo polovico prve besede, ko mi moje sedaj kamnito srce končno pade po tleh in se dokončno razbije. Slišim prijateljičino kričanje v mobitel, ki sedaj zveni podobno kot tvoje.
Pravzaprav, še vedno je vse zaznamovano po tebi, vse diši kot ti, vse je mehko kot tvoje ustnice, po tleh drsim kot tvoje roke po meni.
Probam se umiriti, grem do hladilnika da bi prvič tisti dan nekaj pojedel. Poskušam odpreti hladilnik, a nimam moči. Z glavo se zabijem kar se da močno v hladilnik, če se mogoče le dokončno zgrudim po tleh - neuspelo.
Uležem se v posteljo in solznih oči zaspim... Naslednje jutro se zbudim v dan, katerega sonce ne želi obsijati. Grem v šolo, kjer stopam med učenci ... vsi hodijo kot da ne bi nič bilo... saj pravzaprav ni bilo. Življenje teče naprej, le jaz ne želim več potovati z njem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar