Akt

Tako stojim tukaj, kot kip gnusa in obupa, ki se naslanja na ogromen oblak, poln žalovanja. Srpi in kladiva tolčejo po moji koži, ki se spira z valovi slanega morja. To je življenje, življenje v neprepoznavnem, ustavljenem času, ki v spiralnem toku vrtinca v neki paralelni iluziji predstavlja drugemu življenje polno dobrote, a meni le tragiko in štetje posameznih vencev moje usode. In prav tako se moja usoda, s številnimi venci in hvalospevi samemu sebi, tudi konča, nekje tam v globini. V globini, kjer ne čutim več posameznih prstov na nogah in kjer čas ponovno teče svoj tok. Tok brezizraznega pomena. Tok, ki ga sam Lucifer ne bi priznal. V daljavi vidim tebe, Venero kot si. Smaragdno zelen sij te objame in hrepeneče odnese. Odnese. Tako kot odnese mene.