Med valovi

 Med valovi. Na obali je bilo moč slišati šum morja in hladnega vetra, ki se je nezadržno kot burja zaganjal v tvoja lica. Bilo je zelo temno in megleno, tako da si pred sabo lahko videl le kako ped ustvarjenih podob, ki so nastajale ob tej turobni noči. Gosta megla je počasi začela padati in se ob tem kot nekakšna rosa nežno naslonila na gola kolena krivovercev in jih zmrazila do samega jedra njihovih duš. Kdorkoli je takrat prikorakal mimo, si je lahko zamislil le podobo vrane, ki bi do smrti okljuvala nedolžnega ubežnika pred roko usode. A vendar, kot sem povedal, bila je megla. In kdorkoli bi lahko v danem trenutku sodil tej ubogi duši, ki je tistega dne posedala na obali, bi se kakopak motil. Saj vendar ljudje ne moremo in ne znamo soditi nečemu, česar ne vidimo; pa kdaj vseeno to počnemo. Vzemimo za primer večer pred tem, ko se je gospod Harvey odpravil na dvor grofice Mirande in ji strastno in brez oklevanja zasnubil roko. Taka je bila takrat navada in njen odziv (ta je bil sunek z rokavico) kakopak ni bil pričakovan. A pred tem aktom, se je gospod Harvey sam obsodil na prepričanje, ki je bilo zmotno, da lahko sodi in dvori tej dami, saj mu preprosto mora biti na razpolago. A če bi ta sam vedel, kaj se plete med rjuhami Mirande, bi si mogoče premislil. Pa vendar ... ne zadajmo si sedaj naloge, da bi osiromašili ta spisek s kakim popačenim besedilom, kot je delo E L James. Osredotočimo se raje na to, kaj se je mlademu študentu pripetilo skoraj istega dne.
 Kot se je rosa v obliki megle polegla, se je na obzorju prikazal prvi žarek ponovnega upanja in naznanil pričetek dneva. Sonce se je počasi začelo prikazovati na obzorju in na pročelje morja, ki se je sedaj pomirilo, začelo z zlatimi barvami slikati mogočno podobo Feniksa. Ta se je razlegel vse do obale, kjer se je skupaj z morjem nežno dotikal ostrega skalovja ob njem. Če bi ta prizor videl pesnik, bi bilo ne veliko treba, da ne bi napisal neke poezije o temu, kako sta se morje in skalovje ob njem strastno poljubljala in plesala najlepši tango, kar bi ga smrtnik lahko kdaj v življenju videl. Ali pa vzemimo za primer, da bi si ta prizor lahko ogledal kakšen abstrakten slikar. Ta bi vzel oljne barve in začel kracati podobe Feniksa po sredini platna, nakar bi z mogočnim udrihanjem čopiča napackal še podobo ali dve, si razbil lobanjo na platnu in zatrdil, da je to umetnost. Mogoče bi še zahteval, da bi mogel človek ob umetnini doživeti neke vrste katarzo in vsakemu, ki bi mu zatrdil drugače, bi rekel da preprosto ne ve, kaj to pomeni biti umetnik prve klase.
 A vendar mladenič, o katerem bi rad govoril, ni bil ne slikar in pisati tudi ni znal. Jezik mu nekako ni tekel kot Harveyu večer pred tem in roka mu skoraj nikoli ni planila po obličju drugega, kot je večer pred tem Mirandi. Najlažje bi ga opisali kot nepomembnega, a tako ne bi bilo nikakršnega zapleta. Recimo, da je bil znatno pomemben za to kratko besedilo in da naj bo to tudi edini njegov namen. Sam namreč niti za tega ni vedel. Ob sunkih južnega vetra, ki je kdaj zapihal, si je sam sebi govoril, kako nepomemben je. Trdil je tudi, da je samo življenje postalo nepomembno in s paralelno črto narisano ob tem, je bilo sedaj tudi njegovo življenje nepomembno. Z namenom sem bil rojen smrtnik, si je rekel in prvič pogledal proti morju. Sončni žarki so mu prek drevesa, ki je raztezalo svoje veje pred njim, narisali zvezdo na licu in ga za trenutek zaslepili. Spominjal se je nje in vloge, ki jo ji je dal. Poveličeval jo je kot samo Venero, a to ne kot tisto iz prazgodovine, vendar kot tiste iz slike Botticellija. Poveličeval jo je kot tisto, ki se je dvignila iz pene in valov morja, in se zasidrala v njegovo srce kot v školjko. Nežno ga je poljubljala in ga zarotila samega proti sebi. Sprva mu je zavedla srce in potem še možgane. A tako nam pravi naša čista vest; v njegovih očeh je bila namreč še sedaj božja prikazen, on pa je bil le smrtnik. Bil je smrtnik in predvsem ... bil je nepomemben smrtnik. Počasi je začel vstajati iz svojega sedečega položaja, do konca je odprl svoje oči in se zazrl proti soncu. Feniks pod njem je sedaj usahnil in se porazgubil v vsaki posamezni kaplji morja, pripravljen da iz ognja ponovno vstane ob naslednji jutranji zarji ali sončnem zahodu.
 Zagledal se je v sivino, ki je začela nastajati na nebu. Ta je prekrila sonce, da je le-to sedaj lahko puščalo le še sledi odrešenja čez majhne zareze ustvarjene v oblakih. Kmalu je udarila strela in zaslišal se je grom, nekje daleč za njim a vendar tako blizu. Iznenada se je ulilo kot iz škafa. Dvignil je roke proti nebu in zakričal: "Je to vse kar imaš?!' in takrat je ponovno zagrmelo. Tej pobožni podobi bi se lahko smejal vsak bedak, le tisti ne, ki bi jo dejansko videl. Ne govorim o preprostem izzivanju neke mogočnejše sile, govorim o dejanski katarzi krivovernega bitja, ki je zaradi vojne v duši začel ponovno verjeti v Boga. Zavihtel se je na vrh bližnjega klifa in izzival lastno usodo. Nemarni bedak! se je dalo slišati iz oblakov. In takrat se je mladenič zasmejal in se vrgel v skalovje pod njem. Njegovi ostanki so ostali nekje med skalovjem, kri pa mu je razredčila morska sol. Prerodil se je kot nešteto sklenjenih atomov v morju in dvignil morsko gladino. Valovi so udrihali ob skale, morje je naraslo in pričelo dobesedno goltati bližnjo božjo zemljo. Takrat pa se je nekje sredi njegove srca, tam prebodenega na neki visoki skali, odprla školjka in ven je stopila ta nebeška podoba nje - same Venere. V trenutku se je morje umirilo. Poljubila ga je na rob njegovega srca in se zaprla nazaj v svoje naklepno ujetništvo. Morje se je takrat že popolnoma poleglo in vse kar se je od tega dogodka dalo videti, je bil Feniks, ki se je ponovno prebudil ob sončnem zahodu in naznanil svoj odhod do začetka pomladi.