Lastovke pod snegom (BRAINSTORMING)

Mar še verjameš v to, da si lahko drugačen? Misel se mi odvija kot navlažen kos papirja po možganih. Primerjam sam sebe lahko s samim vrhuncom ekstaze, ki se potika v srcu najboljših, ampak ali me bo svet takega lahko tudi dojel? Smisel česar želim povedati je, da so pričakovanja zlahka razbita. Verjamem v svoja načela in jih izvrušjem ... menim da so dobra. Ampak, ali jih tako sprejemajo tudi drugi? Mogoče le sam sebe pribijam na križ, s tem da se trudim nekaj spremeniti ... mogoče pa le lahko to učinkuje. Je mogoče spremeniti že spremenjeno, a pokvarjeno? Mogoče je že vse napisano in nisem tisti, ki bo brisal zasidrano. A vsa ta jeza ki prebiva v meni, čaka le na dokončen izbruh in doživetje svoje ekstaze. Živim v kritični družbi in polomljenih obljubah. Ampak svet kot ga vidim, je le odsev vse napetosti ki se skriva v meni. Dejstvo je, da doživljam svet po taktih mojih prepričanj. Torej če ga želim spremeniti, bi tako moral spremeniti tudi sam sebe. Kar pa ne bi spremenilo družbe in tako tudi ne sveta kot celote. Je torej lahko sploh javno mnenje o samem poteku življenja in svetu. Ga je sploh mogoče spremeniti?

Jutro je, tako kot vsak dan v tednu doslej, bom primoran tudi danes z napol zaprtimi očmi priti do šole ker se preprosto ne naspim dovolj. Vsi okoli mene so že prepojeni z energijo, ko se jaz naslanjam na mizo s priprtimi očmi. Včeraj je bil težek dan zame, komaj sem ga preživel. Ne naslanjaj se na mizo! Poslušaj, ali pa boš šel ven iz razreda! Nekdo, ki me pravzaprav ne pozna je dvignil glas nad menoj. Pravzaprav mi je zagrozil, ogromnokrat že obtožil nečesa in mi pravzaprav napoveduje velik del prihodnosti. Če dobro pomisliš, koliko je ljudi na svetu ... in koliko teh je že delalo podobne stvari. Ljudje te ne poznajo, a te zlahka nečesa obtožijo. Ljudje smo brezsrčni in smo hujša bitja kot živali, le da se mi bolj kujemo v zvezde. Nekoga, kogar ne poznamo obtožujemo sodeč po svojih načelih in prepričanjih. Vsak človek je torej po mišljenju drugega enak njemu, hkrati pa imamo tu tiste, ki sami sebe razglašajo za najbolj zmagoslavna bitja in pravzaprav bogove. Torej smo ljudje le krdel volkov, ki se podi za mesom ... tega nam deli družba. Ampak, mi smo družba? Ja, pravzaprav je zelo žalostno da sami sebe poneumljamo in si v glavo ubijamo neka dejstva, katera so mogoče le za nas etična. Kaj pravzaprav želim tukaj povedati? Ljudje smo najbolj dvolična bitja na temu svetu. Drug drugega obtožujemo nekih dejstev, ki držijo za vsakega od nas ... hkrati pa sami sebe kujemo v zvezde kot najboljši. Ne znamo se odločit, zato pa postajamo vedno bolj zaprti in kritični do vsega ... tako slabega, kot dobrega.

Doma se uležem v posteljo in razmišljam. Prav to je zanimivo, samo razmislite! Medtem ko se jaz ubadam s svojim življenjem, zunaj slišim otroke kako kričijo od veselja. Nekje v mestu se moji prijatelji zabavajo. V sosednjem stanovanju neka ženska kuha kosilo. V drugem bloku lahko nekdo seksa. V najbližji hiši se par prepira. Nakje na sodišču se dva ločujeta. V parlamentu si belijo glave. Nekateri gledajo televizijo, so na sprehodu s psom, so na kakem koncertu, mogoče se kopajo v morju ... toliko vsega, nekateri pa smo še vedno prepričani kako smo središče sveta, našemu alter-egu pa dovolimo da nas preprosto požira, dokler počasi ne pridemo do točke, ko se moramo odločiti med vsem ali ničemer. Tega pa nas večina žal ni zmožna.

Otroci. Vsi izhajamo iz neke lupine, ki jo je bilo potrebno odpreti in počasi izdelati do perfekcije ... žal nas je kritika in mišljenje že napisanega sveta pripeljala na rob obupa in nam namenila življenje, ki ga nas večina že živi. Omenil sem otroški smeh. Ta je najlepši, ne zaradi visokih in cvilečih glasov, ampak zaradi nedolžnosti, ki se skriva v njem. Otrok tam do četrtega leta se zaveda (pa čeprav mislimo da se ne) sveta, ki ga obdaja. Ja, seveda se ga zaveda, ampak ne na tak način kot mi. Živi v neke vrste domišlijskem svetu in ne daje pomena stvarem, ki ga ne potrebujejo. V nasprotju z nami, torej. Mi se ubadamo s totalno neetičnimi stvarmi, kako izgledamo, kako drugi živijo in kaj vse nas preganja. Otroci (in za nas ''podpovprečni'' ljudje) pa živijo za dobesedno vsako sekundo in imajo najlepši dar ... nimajo ustvarjenega temeljnega mnenja o nečemu in tako resnično lahko živijo življenje do vseh možnih kapacitet. Ljudje dajemo prevelik pomen stvarem, ki si ga ne zaslužijo. Preprosto smo postali lenivci, ki niso nikoli z ničemer zadovoljni, za boljše razmere pa nismo pripravljeni narediti ničesar. Medtem ko otrok resnično lahko ceni že samo toplino nekega človeka ob objemu. Na žalost pa mi ''razviti'' ljudje otroku, ki sprejema informacije, dajemo popolnoma narobne smernice, in jih razvijemo v svoj lasten odsev.

Ljudje smo že tako programirani, da skoraj vsak dan podoživljamo enake razmere s podobnimi pogoji. Navajeni smo, da bomo morali vstati, oditi v šolo ali službo, skuhati kosilo... če se nam bo dalo bomo odšli še na sprehod, se umili, prebrali poglavje v knjigi in se odpravili spat. Naslednji dan naj bi bilo dokaj podobno. Mnenje ki prebiva v nas je na žalost že postal neke vrste zajedalec, saj večina naših misli niti ni naših. Bile so le podane od naših staršev, družbe, politike itd. To je samo neke vrste dokaz da nismo tako različni od živali, ki se gibljejo v tropih. Smo kot lastovke; ko bo treba poleteti na jug, bomo tako tudi storili. Zakaj? Ker drugačno družbeno mnenje pomeni smrt posameznika in se ga je potrebno po večini znebiti ... tako različno misleče lastovke pristanejo pod snegom.