M A H A G O N I

Moja vlažna roka počasi drsi po mizi in se odtisne na tvojo. Moje telo doživi šok, moje misli so rahlo morbidne, občutek pa je senzacionalen. Obhodi me do sedaj neznani trans, telo se mi zabubi v krč. Počasi se ukleščim okoli tvojih bokov in te rahlo pritisnem ob steno. Polna poželenja, nežnosti... telesi sta razgreti. Ne potrebujeva bolečine, da se zaveva realnosti. Pravzaprav, tudi paralelnost v tem trenutku ne bi bila prav slaba. Jaz... ti... neskončnost.Tiste medene ustnice, njihovo premikanje je kot počasen posnetek. Gracioznost kar poleti na krilih besed in se kot kol zabije v moje srce. Misli mi vsako noč uhajajo v tvoje hrame, jutra ki me zbujajo se zdijo plehka in brez jedra ... nepopolna. Potrebujem tvojo drsečo roko, da mi naznani dan. Potrebujem te, da v meni prebudiš strast. Bodi moje sonce, zažari s svojo lepoto in mi pričaraj sončni vzhod.
Skupaj raziskujva obzorja, razbliniva meje in meriva do neba. Bodiva neskončnost, bodiva celota. Angelovi vzdihljaji naj napolnijo najino sobo - zagoriva! Goreč mahagonijev les naj zapusti ljubeč vonj in črno saje.
A saje se dvigujejo visoko proti nebu in meglijo moj pogled. Vse kar je bilo do sedaj jasno očem, postane le nejasna slika.
Prideš za mano, me pritisneš ob steno da z zobmi okrušim mavčne temelje. Obrneš me, s pestjo me udariš v prsni koš. Snopi svetlobe prestrežejo moje telo, srce otrpne... krvave kaplje se mi spuščajo po licu. Zavedanje konca me ubije. Cerkveni korali zaključijo svoj spev, mogočni vokali prenehajo prepevati. Naše Sonce doživi ekstazo orgazma ob supernovi. To je konec sveta, to je konec mogočnosti. To je konec sanj, konec zgodbe kateri konca ni bilo nikoli namenjenega.
A ljudje še vedno hodijo mimo, kot da sem v onostranstvu. Nikakršnega občutka panike, okoli mene le popolna molčečnost, katera naj bi naznanjala mir v duši in telesu. A moje telo ni mirno. V njem se bije mogočna vojna, zaradi katere moja zunanjost deluje kot telo preživelega v Tretjem rajhu. Hladno mi je, vse kar naj bi mi dajalo pogon razpada v meni.
Vse to pa bi lahko pričakoval že prej. Stvari katere nam delujejo kot neskončne in so v obliki popolnosti so le zajedavci naših možganov in nas zavajajo v nepremišljena nagnjenja. Vse je minljivo... dokler ne pridem do točke, ko lahko nekaj naredim neskončno. Sedaj se nekdo drug skriva med tvoje lase, medtem ko moji plapolajo po samotnih gričih domišljije, katera mi je zadnje čase edina zavetnica.
Je tako težko pozabiti preteklost, če bi lahko ponovno zaživela sedanjost in ustvarjala prihodnost? Svoje sanje sedaj deliš z drugim, moje pa bodo mogle počakati...

Vedi, da je nekje za obzorjem srce, ki čaka.

N E V I D N O S T

Omamen vonj iz kuhinje me ne privlači več, hrana nima več pravega okusa, sladko je grenko in z vsakim korakom se počutim, kot da bi na sebi prenašal neverjetno težo. Čutim kako se mi srce krči in kako izgubljam vsako moč, s katero bi lahko sploh še kdaj stopil iz postelje. Uležem se na posteljo in ure in ure le gledam v zid, hkrati pa me gravitacija poglablja v posteljo. Ne morem se več prisilno nasmehniti, ne morem niti zajokati, preprosto - lebdim. Skozi sobo poteka nek prepih, okna so zamegljena - počutim se samega. Pa čeprav je stanovanje polno, je kot da me ni, nikogar ni da bi me vprašal kaj je narobe, nikogar ni ki bi me razumel in nikogar ni ki bi prisedel k meni - tako kot si znala ti. Pade končna odločitev: 'Konec je, ne zdržim več. Jutri se vse konča.'

 Vse vajeti so v mojih rokah, obvladam situacijo. Deževen vrtinec me ponese proti nebesom in v raj. Krvavi curek ki ga spustim za seboj se spremeni v fontano emocij, svet katerega sem za seboj pustil pa počasi oveneva. Okoli mene so nepremična telesa, njihova ohromelost me spominja na sebe. Približam se jim in se jih poskušam dotakniti - hladni so kot led. Zavedam se samote ki me pravzaprav obdaja in stopim korak nazaj. Ta me ponese proti vrhuncu ekstaze - prebudim se.

 Jutra so še posebej posebna doživetja. Trudim se vstati, noge pa se ne zganejo. Kakršen koli premik poskušam narediti me zgrabi krč na povsem tretjem mestu, da ne govorim o tem kako me zapeče zgaga ob tem ko prvič vdihnem zjutraj - totalno brezvezno in grdo ogrodje nosi moja duša, pa še ta je nesposobna.
Končno nekako vstanem, si naredim zajtrk in se grem obut. 'Hitreje, zamudila bova,' me preganja mama. Brez kakršnega koli posebnega navdušenja objamem mamo in jo poljubim z zavedanjem da je ta 'adijo' zadnji, Ironično mi odvrne: 'Uživaj!'

 Počasi stopam po vlačnem pločniku, na kateremu mi zaradi gladkega podplata čevljev kar precej drsi. Vstopim skozi škripajoča vrata in drsim od učilnice do učilnice. Zadnja ura - končno. Ponavadi so vsi nestrpni, ponavadi nas mora učitelj miriti - a danes ni tako. V učilnici prevladuje neka slaba klima - nekaj slabega je v zraku. Zvonec naznani konec ure in takrat se vsi razživijo in jo pobrisajo iz učilnic. Jaz pa počasi pospravljam stvari v torbo. 'Kaj je fant, neki slabe volje dons? No dej - glavo gor,' mi reče. Prisilno se mu nasmehnem in oddidem iz učilnice. Skoraj že zavijem proti stopnicam, ko učitelj še doda: 'Pa lepše se drži med hojo!' Popolnoma ga ignoriram in odidem v pritličje. Kosilo danes preskočim.

 To je to, končno se zavedam da je to tista prava definicija konca, ko izstopim iz šole. Hodim domov in opazujem ljudi, kako se divje vozijo mimo. Brez posebnega izraza na obrazu - vsi nekam hitijo. Vsi ljudje polni ciljev, katerih nikoli ne bodo popolnoma dosegli. Njihove misli in telo se ne držijo skupaj - primitivna bitja, z lahkoto vas preberem. Grem skozi prehod za pešče.

 KAKŠNA NEČASTNA SMRT. Z leve me zadane nekaj hladnega, zaslišim lom kosti, kri pa mi steče mimo obraza. 'Bog, lahko bi se saj malo bolj potrudil,' rečem še z zadnjimi močmi ki jih premore moj organizem.

 Vsi ti nesrečni obrazi v tem hladnem kraju. Vsi strmijo na svojo kraljevino, moj svet pa je sedaj zasidran v samoti, katere prej pravzaprav niti ni bilo. Tukaj smo vsi enaki - izgubljene duše, ki ne potrebujejo ciljev, naša edina želja pa je po ponovni smrti in rojstvu - nemogoče, tukaj smo namreč zares nevidni.

N E I Z B E Ž N O

Jesen se to leto očitno ne želi prikazati. Snežinke so že zapadle in zakrile hrepeneče rane. Moj razgaljen um se lahko le sensibilno poleže na prag krajev kjer je bil nekoč hrepeneče skrit enostavnemu razumevanju ki ga nisem prenesel, hkrati pa sem hrepenel po njem. Toliko ljudi okoli mene, a jaz neizogiben usodi končam v jarku realnosti. Skoraj je že božično uzdušje, pogled na prvega otroka ki lovi snežinko me ubija. Čas, ki tako hitro leti mimo mene, pa mi predstavlja edino oviro do popravljanja preteklosti. Duše umirajo, razumevanje izginja jaz pa ostajam v istem časovnem obdobju - obdobju paralelnosti ... moja ljubezen skrita v laži. Ta mala laž pa se potika po mojih mislih, katerih sploh ne bi smelo biti. Skrivam se pred nečem česar se mi ni potrebno bati in česar ni. Ustavi to bolečino, izreži že ven kar ti pripada in mi ustavi željo po smrti, ki bi tako izginila. Zasadi svoje zobe v moj vrat, zlekni se name, ustavi mraz - pusti se mi zavedati nereseničnosti. Dotakni se me tako, da zamešam realnost in paralelnost ustvarjeno v mojem umu - odreši me mojih muk. Pusti da se ti moja kri pocedi preko ožilja, združiva se v eno in uživajva v tem trenutku, ki ga ni. Odmakni se od ljudi, zagrni zaveso, ustvarjaj nov svet z menoj. Prepusti se neresničnosti in mi jo uresniči na ta hladen dan. Počasi stopaj proti meni, popelji me skozi trans - naj te občutim. Tukaj in zdaj .. tam in nekoč - v najinem svetu. Ampak jarek ostaja enak - gnil in neizbežen.

Lastovke pod snegom (BRAINSTORMING)

Mar še verjameš v to, da si lahko drugačen? Misel se mi odvija kot navlažen kos papirja po možganih. Primerjam sam sebe lahko s samim vrhuncom ekstaze, ki se potika v srcu najboljših, ampak ali me bo svet takega lahko tudi dojel? Smisel česar želim povedati je, da so pričakovanja zlahka razbita. Verjamem v svoja načela in jih izvrušjem ... menim da so dobra. Ampak, ali jih tako sprejemajo tudi drugi? Mogoče le sam sebe pribijam na križ, s tem da se trudim nekaj spremeniti ... mogoče pa le lahko to učinkuje. Je mogoče spremeniti že spremenjeno, a pokvarjeno? Mogoče je že vse napisano in nisem tisti, ki bo brisal zasidrano. A vsa ta jeza ki prebiva v meni, čaka le na dokončen izbruh in doživetje svoje ekstaze. Živim v kritični družbi in polomljenih obljubah. Ampak svet kot ga vidim, je le odsev vse napetosti ki se skriva v meni. Dejstvo je, da doživljam svet po taktih mojih prepričanj. Torej če ga želim spremeniti, bi tako moral spremeniti tudi sam sebe. Kar pa ne bi spremenilo družbe in tako tudi ne sveta kot celote. Je torej lahko sploh javno mnenje o samem poteku življenja in svetu. Ga je sploh mogoče spremeniti?

Jutro je, tako kot vsak dan v tednu doslej, bom primoran tudi danes z napol zaprtimi očmi priti do šole ker se preprosto ne naspim dovolj. Vsi okoli mene so že prepojeni z energijo, ko se jaz naslanjam na mizo s priprtimi očmi. Včeraj je bil težek dan zame, komaj sem ga preživel. Ne naslanjaj se na mizo! Poslušaj, ali pa boš šel ven iz razreda! Nekdo, ki me pravzaprav ne pozna je dvignil glas nad menoj. Pravzaprav mi je zagrozil, ogromnokrat že obtožil nečesa in mi pravzaprav napoveduje velik del prihodnosti. Če dobro pomisliš, koliko je ljudi na svetu ... in koliko teh je že delalo podobne stvari. Ljudje te ne poznajo, a te zlahka nečesa obtožijo. Ljudje smo brezsrčni in smo hujša bitja kot živali, le da se mi bolj kujemo v zvezde. Nekoga, kogar ne poznamo obtožujemo sodeč po svojih načelih in prepričanjih. Vsak človek je torej po mišljenju drugega enak njemu, hkrati pa imamo tu tiste, ki sami sebe razglašajo za najbolj zmagoslavna bitja in pravzaprav bogove. Torej smo ljudje le krdel volkov, ki se podi za mesom ... tega nam deli družba. Ampak, mi smo družba? Ja, pravzaprav je zelo žalostno da sami sebe poneumljamo in si v glavo ubijamo neka dejstva, katera so mogoče le za nas etična. Kaj pravzaprav želim tukaj povedati? Ljudje smo najbolj dvolična bitja na temu svetu. Drug drugega obtožujemo nekih dejstev, ki držijo za vsakega od nas ... hkrati pa sami sebe kujemo v zvezde kot najboljši. Ne znamo se odločit, zato pa postajamo vedno bolj zaprti in kritični do vsega ... tako slabega, kot dobrega.

Doma se uležem v posteljo in razmišljam. Prav to je zanimivo, samo razmislite! Medtem ko se jaz ubadam s svojim življenjem, zunaj slišim otroke kako kričijo od veselja. Nekje v mestu se moji prijatelji zabavajo. V sosednjem stanovanju neka ženska kuha kosilo. V drugem bloku lahko nekdo seksa. V najbližji hiši se par prepira. Nakje na sodišču se dva ločujeta. V parlamentu si belijo glave. Nekateri gledajo televizijo, so na sprehodu s psom, so na kakem koncertu, mogoče se kopajo v morju ... toliko vsega, nekateri pa smo še vedno prepričani kako smo središče sveta, našemu alter-egu pa dovolimo da nas preprosto požira, dokler počasi ne pridemo do točke, ko se moramo odločiti med vsem ali ničemer. Tega pa nas večina žal ni zmožna.

Otroci. Vsi izhajamo iz neke lupine, ki jo je bilo potrebno odpreti in počasi izdelati do perfekcije ... žal nas je kritika in mišljenje že napisanega sveta pripeljala na rob obupa in nam namenila življenje, ki ga nas večina že živi. Omenil sem otroški smeh. Ta je najlepši, ne zaradi visokih in cvilečih glasov, ampak zaradi nedolžnosti, ki se skriva v njem. Otrok tam do četrtega leta se zaveda (pa čeprav mislimo da se ne) sveta, ki ga obdaja. Ja, seveda se ga zaveda, ampak ne na tak način kot mi. Živi v neke vrste domišlijskem svetu in ne daje pomena stvarem, ki ga ne potrebujejo. V nasprotju z nami, torej. Mi se ubadamo s totalno neetičnimi stvarmi, kako izgledamo, kako drugi živijo in kaj vse nas preganja. Otroci (in za nas ''podpovprečni'' ljudje) pa živijo za dobesedno vsako sekundo in imajo najlepši dar ... nimajo ustvarjenega temeljnega mnenja o nečemu in tako resnično lahko živijo življenje do vseh možnih kapacitet. Ljudje dajemo prevelik pomen stvarem, ki si ga ne zaslužijo. Preprosto smo postali lenivci, ki niso nikoli z ničemer zadovoljni, za boljše razmere pa nismo pripravljeni narediti ničesar. Medtem ko otrok resnično lahko ceni že samo toplino nekega človeka ob objemu. Na žalost pa mi ''razviti'' ljudje otroku, ki sprejema informacije, dajemo popolnoma narobne smernice, in jih razvijemo v svoj lasten odsev.

Ljudje smo že tako programirani, da skoraj vsak dan podoživljamo enake razmere s podobnimi pogoji. Navajeni smo, da bomo morali vstati, oditi v šolo ali službo, skuhati kosilo... če se nam bo dalo bomo odšli še na sprehod, se umili, prebrali poglavje v knjigi in se odpravili spat. Naslednji dan naj bi bilo dokaj podobno. Mnenje ki prebiva v nas je na žalost že postal neke vrste zajedalec, saj večina naših misli niti ni naših. Bile so le podane od naših staršev, družbe, politike itd. To je samo neke vrste dokaz da nismo tako različni od živali, ki se gibljejo v tropih. Smo kot lastovke; ko bo treba poleteti na jug, bomo tako tudi storili. Zakaj? Ker drugačno družbeno mnenje pomeni smrt posameznika in se ga je potrebno po večini znebiti ... tako različno misleče lastovke pristanejo pod snegom.

C I K L U S

Nihče od naju ni hotel takega konca, preprosto zgodil se je. ''Vse najboljše,'' in odidem. Ni potrebe po objemu, po lepih besedah, kdo bi si želel slan in grenak poljub.
Stopam hitro po pločniku, da se ne obrnem več in popustim svoji zdravi vesti, ki me navezuje nate. Čaka me še dolga pot, ki je nikoli nisem hotel prehoditi brez tebe. Poskušam ostati močan, ko hodim proti avtobusni postaji. Ustavim se, ko me predrami občutek, da tvoja roka polzi po mojem licu. Dotaknem se mesta, kjer čutim tvojo dlan, a me premagajo čustva. Mišice okoli oči se mi pokrčijo, pordečim po obrazu in se sesujem pod lastno težo.
Znani obrazi hodijo mimo, moj svet se počasi podira, drugi pa živijo naprej - boli. Sem le ogromen, nepomemben del mozaika. Avtobus pripelje mimo, ne želim stopiti nanj. Počasi se uležem na bližnjo zelenico, počutim se kot da mi oči krvavijo, srce se mi krči, vsi lepi spomini mi prihajajo nazaj v glavo. Čutim nežne poljube po vratu, čutim kako te počasi pritisnem ob steno in se ti nasmehnem. Ampak nekako, prav nekako zberem moč, da lahko vstanem in se usedem na avtobusni postaji.
Mimo mene hodijo pari, ki si drsijo z roke v roko, medtem ko mene magnolije nad mano nikoli več ne bodo osrečile. Avtobus pripelje, tiho povem vozniku kje izstopim in se usedem na najbližji stol izhodu, saj me noge ne ponesejo dalje. Začnemo se premikati, to mi le pove, da bo treba življenje preprosto, pa čeprav težko ... nadaljevati. Izstopim iz avtobusa in stopim v noč.
Na vogalih svoj čas zapravljajo osamljene duše, jaz pa počasi stopam proti stanovanju, ko me spremlja le neka nežna melodija. Glava spuščena proti tlom - to je poraz. Moje otrple roke komaj odklenejo vrata, stopim v stanovanje, za seboj zaprem vrata. Pogledam okoli sebe in se sprehodim po dnevni sobi. ''Kaj sem naredil? To je očitno konec. Konec je sanj, kako bova neskončno zrla skupaj v nebo...'' ''... pa čeprav bo nebo vedno isto.''
Pogledam skozi okno, skozi katerega sva objeta nekoč skupaj zrla. Zgrudim se po tleh, solze kapljajo druga za drugo po parketu, krčim se in kričim od bolečine, čutim kako mi srce razpada.
Mogoče pa mi lahko nekdo pomaga, pokličem najboljšo prijateljico. Mislim da sem dovolj močan in jo pozdravim. ''Kaj je narobe?'' Povem lahko samo polovico prve besede, ko mi moje sedaj kamnito srce končno pade po tleh in se dokončno razbije. Slišim prijateljičino kričanje v mobitel, ki sedaj zveni podobno kot tvoje.
Pravzaprav, še vedno je vse zaznamovano po tebi, vse diši kot ti, vse je mehko kot tvoje ustnice, po tleh drsim kot tvoje roke po meni.
Probam se umiriti, grem do hladilnika da bi prvič tisti dan nekaj pojedel. Poskušam odpreti hladilnik, a nimam moči. Z glavo se zabijem kar se da močno v hladilnik, če se mogoče le dokončno zgrudim po tleh - neuspelo.
Uležem se v posteljo in solznih oči zaspim... Naslednje jutro se zbudim v dan, katerega sonce ne želi obsijati. Grem v šolo, kjer stopam med učenci ... vsi hodijo kot da ne bi nič bilo... saj pravzaprav ni bilo. Življenje teče naprej, le jaz ne želim več potovati z njem.

N E Z A V E D A N J E

Zbudim se v ranem jutru, ko še sonce ne obsije obličja najine sobe. Poslušam tvoje dihanje, in čutim kako se posteljna prevleka premika ob vsakem tvojemu vdihu in izdihu. Tiho žvižganje v milini in nezavedno grizenje svoje ustnice, mi pove da komaj čakaš da se prebudiš. Tiha simfonija naznani nov dan, ko žarki počasi kot snopi sijejo v najino sobo. Počasi odpreš oči in se mi nasmehneš. Nagnem se nad tabo, da te lahko poljubim. Ugnezdiš se mi v naročje, kot buba se prisesaš name in zapreš oči. Brez čustev pogledam v steno pred mano in čakam na spoznanje, kako te ljubim. A moje telo, moje misli ... to nima moči ljubiti in kazati čustev. Preveč se držijo čustva svojih načel, telo pa se oklepa tistega, česar si želi - to si ti. Solza mi le priteče že skozi zaprte oči, ko se trudim zadržati eksplozijo čustev, ki kipijo v meni. 
Prebudim se, ko še spiš. Obujem se in oblečem, da lahko odhitim stran od vseh teh čustev, ki me ženejo na rob obupa. Ljubezen, čustvo ki ga ne premorem. Sreča, stvar ki me ne spremlja. Strah, ki me obdaja. Na poti spoznanja me spremljajo meglice, ki mi zakrivajo um in zdravo pamet. Od česa pravzaprav bežim? Bojim se zavedanja resnice, bojim se novega začetka. Vsak poljub je kot nova smrt, ki me izpljune kot zarodek sodobnega človeka nazaj. Počutim se kot otrok, kako lahko spoznavam nov svet, ki si ga želim sam skriti. Po sprehodu skozi misli, se vrnem domov. Še kar spiš, jaz pa odidem v kopalnico. Ne zavedam se lepote ki me obdaja, čeprav bi se mogel. 
Zleknem se v banjo, v kateri sva kdaj večere skupaj preživela. Natočim vodo in se uležem pod njeno gladino. Počasi mi zmanjkuje kisika, moje telo začne vsrkavati vodo vase, čutim kako me nemoč dohiteva. Tokrat mi bo uspelo, smrt bo vzela vse strahove, vso bolečino. Telo pa se v strahu le zgane in prekine neslišnost, ko si pod vodo. Moj um in telo v sporu, moja čustva v sporu ... v resnici sem le jaz edini problem. Poljubim te na čelo in pustim sporočilo na nočni omarici. Ponovno odidem ven, popolnoma premočen.
Zunaj se naslonim na mostu in pljunem v neskončno globino. Počasi stopim na železen okvir mostu in se nagnem naprej. Moji premočeni čevlji spodrsnejo in začnem padati. ''Pot svobode, odreši me. Mogoče si pa le ne zaslužim tega življenja, ki se ga ne zavedam. Vojna v mojem telesu se konča. Svojo pot sem opravil, svoje cilje sem pozabil ... luč me vzame, me oslepi in končno lahko poletim.''

- jutranje zavedanje, ''Ljubim te''