Akt

Tako stojim tukaj, kot kip gnusa in obupa, ki se naslanja na ogromen oblak, poln žalovanja. Srpi in kladiva tolčejo po moji koži, ki se spira z valovi slanega morja. To je življenje, življenje v neprepoznavnem, ustavljenem času, ki v spiralnem toku vrtinca v neki paralelni iluziji predstavlja drugemu življenje polno dobrote, a meni le tragiko in štetje posameznih vencev moje usode. In prav tako se moja usoda, s številnimi venci in hvalospevi samemu sebi, tudi konča, nekje tam v globini. V globini, kjer ne čutim več posameznih prstov na nogah in kjer čas ponovno teče svoj tok. Tok brezizraznega pomena. Tok, ki ga sam Lucifer ne bi priznal. V daljavi vidim tebe, Venero kot si. Smaragdno zelen sij te objame in hrepeneče odnese. Odnese. Tako kot odnese mene.

ČRTICE, ZAPISKI IN PODOBE

I

Odmevajoči zvoki, ki puščajo svoje sledi na obrobju elipsaste kadi in se v zvenu odbijajo nazaj v njeno središče, razpolovijo posamezne atome vode v njej. Ob tem ustvarijo melodijo, ki ponazarja reakcijo okolja na sedanjost, na preteklost in na prihodnost. Toliko življenj, toliko zgodb ... in v zavedanju svojega izgubimo zavedanje drugega. A tukaj spodaj, tukaj spodaj lahko slišim in občutim veliko več. V sosednjem stanovanju začutim nasilno loputanje vrat in kričanje otrok, pod mano pa slišim jok in odmevajočo operno glasbo. Svet se zavrti okoli svoje osi in mi pokaže svojo elipsasto obliko, ki se sedaj pretvori v to preprosto kad. Ležim v  Zemlji, diham z njo in čutim vse radosti, bolečino in okvarjeno ideologijo obenem.

II

Vedno bolj ko razmišljam o življenju in odnosi med osebnimi protagonisti v njem, vedno bolj se mi zdi, da je življenje le nek umetnosti ep. Ne govorim o nekih višjih silah, le o značajskih lastnostih, ki se tičejo življenja v svojem bistvu. Predstavljanje bistvenih dogodkov, igranje vlog v očeh posameznika in mi - ljudje, vrsta, ki se ima za nekaj več in nadvladuje svetu pod sabo. Prav ob tem zadnjem delu pa se mi ponovno prebudi vprašanje: ''Kaj in kdo smo?'' Zavedanje sveta okoli nas, ki si ga pripisujemo le naši vrsti, je (recite mi, da sem nor) mogoče le farsa in mentalno ustvarjeno stanje, namenjeno varovanju našega uma. In če je temu tako, čemu živimo? Če je življenje res samo farsa, iluzija, napisan ep ... potem, ali je vredno vse to trpljenje? Vendar po drugi strani sem primoran razmišljati drugače. Ta farsa je očitno tako močna, da okolje okoli sebe občutim in vpliva na moje splošno počutje. Lahko bi vegetiral in svoje karakterne lastnosti prilagodil ležernemu nedelu, vendar to pač ni tako preprosto. In prav zaradi tega, sem primoran verjeti v življenje in se gibati po določenih mejah človekovega večnega vzpona in padca. Mogoče resda tratim svoj čas in bom raje prepustil, da se ta ep končna sam.

III

Prebudil sem se sredi noči s cmokom v grlu. Z desnico sem si segel v ustno votlino in poskušal omenjen cmok nekako zbezati ven. A bolj in bolj kot sem potiskal razprto roko globoko v grlo, bolj sem čutil, kako potiskam težo življenja sam vase. Tlak v moji notranjosti se je povišal, napel se mi je trebuh, težje sem dihal. Takrat sem končno prenehal in se ozrl po sobi. Občutil sem samega sebe, kako sem se nekako zlil z zrakom, ki je krožil nad mojo sobo in se s hladnim, težkim zrakom polegel čez površino poda. Končno sem doživel svoj osebni mir in prenehal nož, ki je ležal pred mano, si sam tlačiti v oko. Zaspal sem.

IV

Iz deroče reke sredi gozda se je počasi vila lokev in se v simbiozi priključila na lesen most, ki je vodil čez reko. Voda je za seboj vlekla razmehčan zemeljski pod in lokev izkoreninila, a ta se je prisesala močno na most. Tako je obstala nekje na sredi, v tem ničelnem prostoru. Počasi se je sušila, začela je izgubljati svoj oprijem in se v mesecu dni zgrudila pod lastno težo in se predala toku. Ta jo je odnesel daleč, daleč stran, kjer je pristala na nekem osamljenem bregu. Tam se je dokončno pričel njej razkroj. Njena notranjost je vpila: ''Reši me, reši me!'' a njena zunanja podoba je dajala vtis, da se mirno predaja svoji usodi. In zunanja podoba je prevladala.

V

Med oblaki resnice se človek zave svoje prave podobe. Vdihne osvobajajoč zrak in ga potegne globoko v pljuča. Njegova glava postane težka, izgubi se.

VI

Bilo je sončno jutro. Na praproti se je v blišču sončnega vzhoda počasi sušila rosa. Slišalo se je krotko šumenje dreves, ki so se z vejami obrekovali ob sosedove in počasi proti tlom spuščali svoje porumenele liste. Kmalu je zapihal močnejši veter - zadnji z juga, ta je spremenil pot padanja najmanjšega lista in ga popeljal v toplem vrtincu do luže, ki je tam ostala še od prejšnjega dne. List se je potem pričel spuščati proti tlom v neenakomernih elipsastih potezah in omahnil na gladino luže. Počasi se je pričel predajati vodi in se utapljati. Voda ga je pogoltnila in ga potonila še na tako plitko globino. Potem pa si videl nekaj mogočnega ... list se je začel prepogibati. Njegovo prej otrplo jedro se je odbilo od razmehčane prsti, se upognilo proti nebu in v vsem blišču zasijalo v nov dan.

VII

Dajmo se za trenutek predati toku reke in poglejmo kam nas vodi. In ko smo ravno pri vodenju, dajmo to raje zamenjati za mirovanje. Predstavljajmo si naš obstoj na mirni vodi, ki je že predrla svoje bregove. Predstavljajmo si listje, ki se počasi spušča na nas in nas popolnoma zakrije. Smo v objemu listja. Ta nam zastre pogled, vonjamo lahko le še vonj po gnijočem listju; nakar nas počasi prisili do tega, da omahnemo pod gladino reke in se spustimo na tla. Ne upiramo se. Ne verjamemo več v skušnjave, niti ne verjamemo v čistost in prihodnost. Ujeti smo v temi, v objemu vode. In tako kot teče svet mimo nas, teče tudi čas. Listje sčasoma odpluje stran, gladina poledeni. Skozi čas naše telo zgnije, a duša se reinkarnira v tok, ki teče pod mirujočim, konzervativnim površjem. Lebdimo. Lebdimo po nadrealističnem svetu, po svetu ki se sam vase predaja kot v črno luknjo in te preobrača. Preobrača te kot divje valovje in ti ne pusti dihati. A govorim o svetu, v katerem je dihanje odveč. Govorim o svetu, kjer je predanost in čistost odvisna od samega zavedanja neobstoja. Od zavedanja tega, da te v samem bistvu ni, a tvoja duša potuje ... potuje kot ptica - nad oblaki in med njimi.

VIII

Minilo je malo več kot pol leta, pa še vedno v svoji postelji pogosto vonjam razredčen vonj po pivu in neuspeli, prezačinjeni večerji. Težko je pozabiti najin zadnji resen pogovor, ko si me vprašal kaj želim postati v življenju. Povedal sem ti. Bežno si me potrepljal po rami, ko si ležal tam in se mi zahvalil. Takrat tega morda še nisem razumel, a mislim da danes razumem. Rekel si, da jo še vedno ljubiš in da bo prej kot slej prišel čas, ko boš primoran oditi na drugo stran. Na to nisem mogel odgovoriti. Zaspal si. To je bil zadnji dan, ko sem te videl.

IX

Spomnim se. Ponovno se spomnim. Spomnim se, kako je bilo vse glasno. Spomnim se, kako je pihala burja na travniku, na katerem sva stala. Spomnim se, kako se je posušena trava upogibala ob vetru in kako se je lomila, potem pa dopustila burji, da jo je odnesla neznano kam. Ostanki življenja so potem smeli potovati po zraku, kjer so se vneli in razpadli na atome ničvrednosti, na atome dreka in studa. Razpadli so. Razpadli so. In kot so lebdeli v svojem niču, jih je spremljala tiha melodija, ki je s svojimi strunami narekovala tempo, dokler se ni spremenila v nekaj podobnega kričanju obupane ženske, ko se je ničnost prenehala in se ponovno preobrazila v življenje. Metamorfoza. In potem sva bila tam midva. Nedolžna. Tiha. Najin obstoj je vseboval vse kvalitete niča, a hkrati sva bila tam. Sama. Prepuščena sama sebi. Okoli naju pa je divjala burja, tla pod nama so kričala in tožila po svobodi. Vse je bilo tako glasno. Bila sva nič. Bila sva sredi ničesar. Takrat si se odločila, da se me dotakneš. V trenutku je vse utihnilo. Ni več besed. Ni več dejanj. Konec je.