Makovo polje. Nema simfonija se pretaka pod mojimi nogami. Ne slišim je, vendar jo čutim, kako v sunkih stresa tla. Vsaka nota posebej me zaščemi pod nogami in dviga tlak, ki me sili v abstrakten ples, podoben plesu vil ali služinčadi samih bogov. Bos sem. Kar naenkrat melodija strese tla pod mano in me prisili v tek pred neznanim. Počutim se kot podivjan hudournik, kako se zaletavam ob stene svojega telesa in drvim po tem neskončnem rdečem polju, za sabo pa puščam ne prav zanemarljivo dolgo sled golote in nečesa, česar se ne da identificirati. Pesek in prod, ki ostaja za mano, izgublja svojo identiteto. Oskrunil sem to čisto in nebeško rdečino, ki je vsakogar tako močno zbadala v oko. A kmalu se končno zaletim ob kost in pokleknem. Kost se zlomi in se zasadi v moje meso. Z udarcem prebijem zvočni zid in pred seboj spustim dolg prš vetra, ki se zadane ob mak pred mano. To se prične zaletavati drug ob drugega in se izliva od rane, ki je nastala zaradi udarca, pa do samega Mrtvega morja. Obeležim to neprehojeno zemljo, to je sedaj moj teritorij. Vstanem in nadaljujem s svojim plesom. Občutljive korenine maka se prisesajo na moja stopala in ustvarjajo simbiozo med mano in njimi. Pričnem krvaveti po žilah. Morje se dviga, valovi začno presegati gladine in poplavijo polje in mene obenem. Slana voda oblije moje noge, mak prične rasti proti nebu in kriči. Rdečina izginja z njihovih listov in se izliva čez gladino morja. To postane rdeče, postane krvavo. S sunki se pričnem zaletavati ob gladino kot agresiven val. Val jeze, val sočutja ... Pričnem se zaletavati kot val, ki išče maščevanje, vendar se ne počuti vrednega.
Hočem nazaj svoj mir in svobodo ... Ne! Zahtevam jo! Vendar da postanem val, moram biti morje in tega si ne smem dopustiti. Mar tako bi postal sam sovražnik tega za čemer stojim. Z neba se usujejo kaplje in razredčijo rdečino morja.
A kaj če bi postal kaplja? Tako bi postal nekaj, kar pronica skoz špranje nevednosti - brez nadzora, brez občutka sreče. Vendar, ali sem to resnično jaz? Mar sem le nezaveden šum, ki bo razredčil morje? Zemlja postaja vedno mehkejša, prične se udirati. Pod njo nastaja sedaj globoko jezero, v katerem je zmešano vse - strah, mir, nezavednost, vse tegobe in turobnost.
A kaj če sem to jaz? Sem mar sestavljen iz vsega tega ... od svobode in miru do agonij in nezavednosti samega sebe? Morda res ... morda res. Vendar si tega ne morem priznati, raje se utopim. In to tudi storim. Ustnice postanejo rdeče, moja polt bolj bela, moji notranji organi se utekočinijo, na ustnicah se mi razpre makov cvet. Morje me prične odnašati v neznano. To sem jaz, jaz sem makov cvet; jaz sem makov cvet, ki potuje po gladini morja do svoje osvoboditve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar