Ljubljanica dere potoke v Enajsti šoli. Ura je dve popoldne in minuta čez. Zagledam se v plitvino ob meni, ko mirno vodo nenadoma zmoti čisto majhen kamen. Pogledam na drugi breg reke in zagledam obraz podoben meni, le bolj poln in žive, rožnate barve. Zdiš se mi neskončno daleč, a tvoja toplina seže čisto do mene. Počasi začnem stopati po hladni, gosti vodi in gledam, kako puščam sled za sabo. Skoraj že pridem na drugi breg, pa mi spodrsne na velikem kamnu, za katerega nisem nikoli vedel, da je tam. Nasmehneš se mi in mi pomagaš vstati. Ponižanost kmalu izgine, vrnem ti nasmeh.
Zgodba naprej pravzaprav ni pomembna. Hodila sva na isto šolo, odšla sva v isto srednjo šolo, kmalu sva zaživela skupaj - prej kot večina najinih vrstnikov. Ljubila sva se ... v vseh možnih oblikah. Ustvarjala sva lepote in delala sva grehe. Kričala sva v prazno - od sreče in obupa. Naslanjala si se na moje srce, ko je tvoje skoraj prenehalo biti. Lovila sva se čez življenje in nikoli si nisva dovolila pasti. Vendar je imel Oni drugačno idejo o nama. Tako preprosta ideja je bila, a hkrati tako kruta. Dober kilometer stran od Enajste šole so položili tirnice za nov vlak. Na tretjem ovinku, prvega tira in tretjem možnem zavoju sva nekega dne prečkala tir. Nikamor se nama ni mudilo, na bolečino nisva niti pomislila tisti dan. Naredila si prvi korak, jaz sem drugega - kot vedno. Tako je šlo življenje naprej, tako je šla hoja čez tire naprej. Tvoj korak, moj korak, tvoj korak, moj korak ... a kmalu se je nekaj zgodilo, nekaj se je porušilo. Nisem zaslišal tvojega koraka, niti ga ni bilo. Začela si kričati in se me objokano oklepati. Noga se ti je zagozdila med dva tira, semafor je prehitro spremenil svojo barvo. Poskušal sem te rešiti, vendar ni šlo ... hotel sem ostati s teboj - do zadnjega ... kot sem ti obljubil. Vendar mi nisi dovolila, poljubila si me na hitro ter odrinila stran od sebe. Nisi spustila niti zvoka, preprosto si izginila ... vlak se je ustavil nekaj metrov po tem, ko te je popeljal čez zadnje potovanje - brez mene. Začel sem bežati ... ne vem zakaj in dvomim, da kdaj bom.
Bilo je konec vsega. V temo sem lahko kričal le še iz obupa, na nikogar se nisem mogel opreti ... nisem živel. Tako sem nekega dne ponovno odšel na tiste tire ... na tretjem ovinku, pod prvim tirom in na tretjem možnem ovinku sem našel zaročni prstan ... ko sem ga pobiral, sem kmalu začutil neko ne-občutno bolečino ob boku. Lepa igra Ti, lepa igra.
Temačen gozd, en meter od tal se vijejo goste meglice. Pod seboj ne vidim tal, a vseeno hodim. Hladno je, ne čutim nog, a hkrati nekako drsim po tleh. Mar je to Onostranstvo kar vidim in občutim na licu svojega obličja? Mogoče, vendar to sedaj ni pomembno. Stopam naprej, okoli mene pa se odvijajo nesrečne tragedije, nesrečni konci razmerij in nedolžnih življenj ... okoli mene se odvija zgodba nesrečnih. Mojo lahkotno hojo prestreže neka sila, ki me obrne proti poti, ki sem jo že prehodil. Megla za menoj se odkriva, pod njo pa nesrečni klici na pomoč iz otroštva. Nad menoj se zgrnejo temni oblaki, vlije se dež. Vedno sem si rad predstavljal, da se Oni joče nad mojo nesrečo, vendar temu ni bilo tako, sem izvedel skozi življenje. Vsa moja dejanja so imela posledice - tako dobre, kot slabe ... predvsem slabe. Celotno življenje sem se mučil iskati popolnost, ki pa je pravzaprav mi bila namerno skrita pred očmi, vendar sem se le-tega zavedal prepozno. To je to ... to je tisti neskončni spanec. To so tista Nebesa, ki sem jih toliko časa iskal, pa čeprav so zakrita v črnini in žalosti, ki me je spremljala skozi pot čez tire. Za sabo še zadnjič vidim snop svetlega upanja in tebe potem pa končno mirno zaprem oči.
