Deževen dan

Že sama turobnost in občutek samote v jutru je prisegal na deževen dan. Zunaj je bilo hladno, sivo in brez življenja. Naslanjal sem se na okno in opazoval luže na pločnikih, ki so se rodile ponoči. Po njih so udarjale majhne kapljice in za sabo puščale dolgo valovito sled. Valovi ob povzročenem valovanju so se zaletavali drug ob drugega in ob robove luž, ki so delovali kot klifi. Ogromno razburkano morje, ki mu ne vidiš konca; njegovi valovi pa udarjajo ob klife in ob zapuščene plaže ter skalovja. Med njimi se voda redči in se vrača nazaj, da se udari z novim valom, takrat pa se ponovno vrne. In to se nikoli ne konča. Kmalu zapadejo nove kapljice in ponovijo že storjeno. In to se nadaljuje. Vsak udarec ob rob kotanje me zaboli. Začutim bolečino v srcu. Kmalu pa začne močno liti. Kapljice v luži niso več razvidne, le presegajoče morje, ki zapolni celotno pot pod mojim oknom. Pričnem se utapljati, čutim kako se mi kri začne izlivati iz srca. Danes bom očitno ponovno zamudil. Vzel sem svoj pohabljen dežnik in odšel skozi vrata v svet. Odšel sem izven svojih meja izven meja varnosti, topline in vonja po starih knjigah. Stal sem pod streho pred vhodnimi vrati. Odprl sem svoj dežnik, zajel dih in odšel po stopnicah, ki so vodile do vhoda. Dežnik je varoval del mojega obraza, kapljice pa so vseeno zadevale moje telo in vsaka kapljica se je zdela kot, da bi se konica noža zasadila v moje golo meso. Hodil sem in hodil, prestopal luže in se poskušal izogibati kapljam. Počutil sem se tako ranljivega, tako izpostavljenega vsem zunanjim vplivom in bolečini, ki bi mi jo lahko zadal le pogled vstran ali pa nepravilen korak. Držal sem se precej okorno in gledal v tla, kjer sem lahko pred sabo videl sled stopinj, sled ljudi, ki je to pot že prehodilo. Sedaj to pot hodim jaz in ne odmikam pogleda. Po ramenih občutim kako me zadane ena izmed kapelj in prepoji mojo jakno. Utre se mi skoraj do kože, vendar me ne prizadene. Občutim le neprijeten in rahlo boleč hlad. Preklet dež in ta vonj po surovem mesu ter gnijočem listju. Čas nekako teče in znajdem se v Ljubljani, na Miklošičevi ulici. Počasi stopam po pločniku, okoli mene lije še huje kot prej. Za seboj nenadoma zagledam znan obraz. To si ti, ti ki si mi že zadal svoje udarce in ti ne bom dovolil, da mi jih še kaj. Spogledava se, opaziš me. Ne narediš nobenega naglega giba, poskušaš ostati miren saj si v družbi nekega dekleta, vendar me spreleti nezaveden strah. Pospešim svoj korak. Ne razumem zakaj. Mogoče zaradi ranljivosti, zaradi strahu pred bolečino in spomini. Pospešim svoj korak. Po malo več kot dveh minutah zberem pogum in se ozrem za seboj. Ni te več. Kaj je to? Kaj je ta strah, ki postane del mene, le ko sem najbolj ranljiv? Je to neke vrste obrambni sistem in upor proti razumu? Nadaljujem pot po Miklošičevi ulici. Mislim, da se mi meša. Roke se mi tresejo, imam šibka kolena. Ne vem, če zdržim. Ta odpoved razuma me bega, ta bolečina in ranljivost mi škodi. In ta preklet zvok! Zvok nenehnega žuborenja potokov in kapelj, ki udarjajo ob pločnik in ob gladino neskončnih morij. Naj preneha! Ne zdržim. Slišim zvoke, kličejo me, izzivajo me, želijo si moje jeze. Želijo, da izstopim iz svoje varne točke pod dežnikom in jih napadem, se jim predam in jim izročim svoj razum in um, da bi le moje truplo še naprej hodilo po svetu in gnilo. Nenadoma se ustavim sredi pločnika in se pred seboj ozrem v dve prikazni z dežnikoma. Bili sta oblečeni ena v modro in druga v rdečo jakno. Stali sta pri miru, držali dežnik v roki in zrla druga v drugo. Kaj je to? Si to ti, Lucifer? Mar je končno hudičevo seme prišlo pome, da me odreši vse te bolečine, vse te ranljivosti, ki je tako ne prenesem. Prikaži se mi. Moj pogled prestopi prag melanholije in se spremeni v nek svojevrsten bes. Prikazni se počasi pričneta obračati. Mar bom zagledal Luciferja, ki me bo pojedel za obed? Ali pa neko črno gmoto, ki me bo absorbirala kot črna luknja v neznano ter me izpljunila v neko neznano dimenzijo? Bom videl blede obraze dveh socialnih devic, ki se bosta stopili ob dežju, ter za sabo pustili le reko vprašanj in zmot? Prikazni se obrneta in zagledam dve ženski, kako začudeno zreta vame. Nekaj časa se gledamo, potem pa v lastni zmoti odidem mimo njiju. Kaj je to? Zgubljam razum, črno postaja belo in obratno. Ustavim se ob rdečem semaforju, ki ne želi postati zelen. Dovolj imam. Dežnik začnem počasi pomikati stran od sebe. Začutim ledene kaplje na obrazu, počasi polzijo po mojih licih in pridejo kot reka do mojih ustnic - pogoltnem jih. Komaj ločim, ali so to solze ali dežne kaplje. Boli me, neverjetno me boli, vendar zdržim. Poskušam se ne popolnoma predati in ostanem v kontroli bolečine, ki me poskuša pregnati v srdit boj in na koncu beg ali pa smrt. Končno zelena. A na desni strani vidim deroč avto, ki za sabo pušča dolgo sled vode in jo bojevito izpodriva. Saj bo dovolj hitro ustavil. Stojim na sredi prehoda za pešce, ko nenadoma izgubim sposobnost vida. Nekaj se mi mogočno zablešči pred očmi. Strela. Moja kri se zlije skupaj z reko vode in se počasi skupaj zliva v bližnjo kanalizacijo. In blisku sledi grom.