Pod težo kril

 Pod težo kril. Po nebu se je počasi vila dolga senca žalosti in obupa samega dne. Med meglo in zaraščenimi konicami plodov daljnih dni se je vila sumljiva struga redkobesednih ljudi in tihih korakov, ki so ustvarjali tiho, a vendar dinamično in kakor toliko zaporedno melodijo vnovičnih udarcev ob tla usnjenih in z železno podkvijo obloženih čevljev mož ter z zlatimi konicami in zlatom obrobljenih pet žena. Megla se je vila med nogami in se počasi dvigala in dušila ljudi, da so se z lastno slino za trenutek davili, potem pa nadaljevala svojo pot proti nebu, kjer se je pridružila vojakom neba in potovala naprej z oblaki in solzami, ki bi jih moral človek prejokati, vendar jih je zadržal. Tako se je tej čudi dneva pridružil še moj korak, moje davljenje in resen izraz na obrazu.
 Na robu pločnika sem čakal na zeleno luč. Čas je tekel počasi. Nad menoj je lebdel širok oblak, ki se je zgrinjal sam vase in valovil kot razburkano morje. Pomikal se je proti Ljubljani, za seboj pa puščal oskrunjena telesa in zarodke svojega obstoja. Te so se vrtinčili okoli svoje osi in se počasi spuščali nad Vrhniko. Zadevali so se ob tla in za seboj puščali črno snov, ki je načela lasten razkroj še v nekem svetu pred nami. Razlila se je po pločniku in s seboj vlekla kričeče obraze preminulih let. Jasno sem lahko videl vojaka, kako je tekel na juriš. Lahko sem videl njegove oči in odsev bombe, ki je eksplodirala ne meter stran od njega. Kmalu zatem sem videl nebo in ptice, kako so lahkotno jadrale po nebu; videl sem svetlobo in družino vojaka; videl sem samega sebe in samega sebe sem za trenutek vzljubil. Padel sem na tla in zavedno obstal v svojem sedaj mrtvem telesu, ko so okoli mene letali rojaki na ponoven juriš, z zavedanjem, da drvijo v lastno smrt in razkroj na zemlji, ki ne velja za sveto. V drugi snovi sem lahko videl vislice. Poskušal sem se upirati, vendar se nisem mogel - bil sem zvezan. Na hrbtu sem začutil konico sablje in potisk z nogo proti vislicam. Na glavo so mi povesili pleteno vrečo in me gnali po stopnicah. Okoli sebe sem zaslišal hrup, nakar sem padel. Vreča mi je padla z glave. Pod seboj sem videl le še tla, ki so se počasi zibala levo in desno. Čutil nisem ničesar ... ali pa ravno obratno! Mogoče sem čutil ravno to, kar bi moral. Čutil sem čustva, videl sem kar drugače ne bi mogel videti. Zavedal sem se samega sebe, v strahu pred nečem drugem; v strahu pred nečem, kar končno nisem bil sam. Tako so torej mimo mene potovali skupki te snovi, nakar je mimo njih presekal snop svetlobe. Obsvetil je kot na moji levi. Pogledal sem vanj in videl le kup odpadkov in listja. Vendar temu nisem pustil stati, ogledal sem si ta kup nesreče od bližje, nakar sem zagledal ostanke perja na straneh. Z nogo sem počasi začel odkopavati plasti zemlje, listja in smeti. Kmalu sem pod kupom zagledal zlomljen krempelj in kljun. Mar si to ti, Lucifer? sem si rekel. Pred menoj je sedaj ležal golob. Glavo in krila je imel odlomljena, le njegovo pohabljeno telo se je lesketalo na svetlobi. Ulegel sem se poleg telesa in ob njem zagledal majhne črne figurice. Kaj ste? sem jih vprašal. Mar ste izdolbena očesa tega popotnika? Mar ste izdajalci in zarodki samega Luciferja, da ste tako zapustili gospodarja? A zatem sem se osredotočil na njegovo izginulo glavo. Mar je do tebe pred mano prišla mačka? sem ga vprašal. Ni mi hotel odgovoriti, zato sem mu odgovor podal sam. Ne vem. Namreč le kako bi lahko vedel, ko pa nima glave? Nima več svojih trdnih temeljev logike, znanja in razumevanja. Mogoče mu jih je odvzela mačka, mogoče propeler nekega letala ... mogoče pa družba. Mogoče prav ta diktatorska elita tega stoletja - družba in demokracija ... ta krivo obsojena pravica govora in kruta realnost nečastnih jezikov. Slavljen otrok, slavljen golob; žal mi je, da si moral to trpeti. Žal mi je, da si moral trpela to nemoralnost in neetičnost današnjega družbenega reda in neotesanost, ki bi tudi mene samega že mnogokrat skoraj privedla do tega, da bi si sam odsekal glavo ali pa razlil možgane po pločniku in pustil, da bi mi jih vrane raznašale po poljih, ki bi bolje obrodile sadove. In kaj je s tvojimi krili? Okoli njega so bili že madeži posušene krvi, ki so govorili o njegovem odvzemu svetlobe. Kako je moral namreč trpeti, trpeti brez svobode in svojih misli. Tudi sam bi zblaznel, ko bi le mogel. A vendar je bilo temu ubogemu bitju sedaj tudi to odvzeto. Misliti ni mogel, ni mogel znoreti v svoji glavi in popljuvati vse te nečastne duše, ki so ga toliko časa slabo terorizirale tam, za nam neznanim obzorjem. Ali ko bi le mogel brez misli tavati okoli po svetu, se zaletavati ob zidove in svoje sovraštvo do vseh izkazovati vsaj le s krili in svobodo in brez mišljenja. Čaščen bodi, čaščen bodi, mu zašepetam.
 Dvignem se s svojega ležečega položaja in si obrišem hlače umazane od tal. Pogledam proti nebu in zagledam, kako se počasi dan prebuja v nekaj mnogo lepšega. Sonce se mi prične nasmihati in nasmehnem se mu nazaj. Takrat začnem odhajati naprej proti domu, po ostankih vratu, prsih in po hrbtu pa mi v potokih lije kri in za seboj pušča neskončno sled, sedaj vidno ob vzhodu Venere. Golob za menoj odleti, vendar hkrati skrivoma ostane ob meni.

Makovo polje (BRAINSTORMING)

Makovo polje. Nema simfonija se pretaka pod mojimi nogami. Ne slišim je, vendar jo čutim, kako v sunkih stresa tla. Vsaka nota posebej me zaščemi pod nogami in dviga tlak, ki me sili v abstrakten ples, podoben plesu vil ali služinčadi samih bogov. Bos sem. Kar naenkrat melodija strese tla pod mano in me prisili v tek pred neznanim. Počutim se kot podivjan hudournik, kako se zaletavam ob stene svojega telesa in drvim po tem neskončnem rdečem polju, za sabo pa puščam ne prav zanemarljivo dolgo sled golote in nečesa, česar se ne da identificirati. Pesek in prod, ki ostaja za mano, izgublja svojo identiteto. Oskrunil sem to čisto in nebeško rdečino, ki je vsakogar tako močno zbadala v oko. A kmalu se končno zaletim ob kost in pokleknem. Kost se zlomi in se zasadi v moje meso. Z udarcem prebijem zvočni zid in pred seboj spustim dolg prš vetra, ki se zadane ob mak pred mano. To se prične zaletavati drug ob drugega in se izliva od rane, ki je nastala zaradi udarca, pa do samega Mrtvega morja. Obeležim to neprehojeno zemljo, to je sedaj moj teritorij. Vstanem in nadaljujem s svojim plesom. Občutljive korenine maka se prisesajo na moja stopala in ustvarjajo simbiozo med mano in njimi. Pričnem krvaveti po žilah. Morje se dviga, valovi začno presegati gladine in poplavijo polje in mene obenem. Slana voda oblije moje noge, mak prične rasti proti nebu in kriči. Rdečina izginja z njihovih listov in se izliva čez gladino morja. To postane rdeče, postane krvavo. S sunki se pričnem zaletavati ob gladino kot agresiven val. Val jeze, val sočutja ... Pričnem se zaletavati kot val, ki išče maščevanje, vendar se ne počuti vrednega. Hočem nazaj svoj mir in svobodo ... Ne! Zahtevam jo! Vendar da postanem val, moram biti morje in tega si ne smem dopustiti. Mar tako bi postal sam sovražnik tega za čemer stojim. Z neba se usujejo kaplje in razredčijo rdečino morja. A kaj če bi postal kaplja? Tako bi postal nekaj, kar pronica skoz špranje nevednosti - brez nadzora, brez občutka sreče. Vendar, ali sem to resnično jaz? Mar sem le nezaveden šum, ki bo razredčil morje? Zemlja postaja vedno mehkejša, prične se udirati. Pod njo nastaja sedaj globoko jezero, v katerem je zmešano vse - strah, mir, nezavednost, vse tegobe in turobnost. A kaj če sem to jaz? Sem mar sestavljen iz vsega tega ... od svobode in miru do agonij in nezavednosti samega sebe? Morda res ... morda res. Vendar si tega ne morem priznati, raje se utopim. In to tudi storim. Ustnice postanejo rdeče, moja polt bolj bela, moji notranji organi se utekočinijo, na ustnicah se mi razpre makov cvet. Morje me prične odnašati v neznano. To sem jaz, jaz sem makov cvet; jaz sem makov cvet, ki potuje po gladini morja do svoje osvoboditve.