N E I Z B E Ž N O

Jesen se to leto očitno ne želi prikazati. Snežinke so že zapadle in zakrile hrepeneče rane. Moj razgaljen um se lahko le sensibilno poleže na prag krajev kjer je bil nekoč hrepeneče skrit enostavnemu razumevanju ki ga nisem prenesel, hkrati pa sem hrepenel po njem. Toliko ljudi okoli mene, a jaz neizogiben usodi končam v jarku realnosti. Skoraj je že božično uzdušje, pogled na prvega otroka ki lovi snežinko me ubija. Čas, ki tako hitro leti mimo mene, pa mi predstavlja edino oviro do popravljanja preteklosti. Duše umirajo, razumevanje izginja jaz pa ostajam v istem časovnem obdobju - obdobju paralelnosti ... moja ljubezen skrita v laži. Ta mala laž pa se potika po mojih mislih, katerih sploh ne bi smelo biti. Skrivam se pred nečem česar se mi ni potrebno bati in česar ni. Ustavi to bolečino, izreži že ven kar ti pripada in mi ustavi željo po smrti, ki bi tako izginila. Zasadi svoje zobe v moj vrat, zlekni se name, ustavi mraz - pusti se mi zavedati nereseničnosti. Dotakni se me tako, da zamešam realnost in paralelnost ustvarjeno v mojem umu - odreši me mojih muk. Pusti da se ti moja kri pocedi preko ožilja, združiva se v eno in uživajva v tem trenutku, ki ga ni. Odmakni se od ljudi, zagrni zaveso, ustvarjaj nov svet z menoj. Prepusti se neresničnosti in mi jo uresniči na ta hladen dan. Počasi stopaj proti meni, popelji me skozi trans - naj te občutim. Tukaj in zdaj .. tam in nekoč - v najinem svetu. Ampak jarek ostaja enak - gnil in neizbežen.