N E Z A V E D A N J E

Zbudim se v ranem jutru, ko še sonce ne obsije obličja najine sobe. Poslušam tvoje dihanje, in čutim kako se posteljna prevleka premika ob vsakem tvojemu vdihu in izdihu. Tiho žvižganje v milini in nezavedno grizenje svoje ustnice, mi pove da komaj čakaš da se prebudiš. Tiha simfonija naznani nov dan, ko žarki počasi kot snopi sijejo v najino sobo. Počasi odpreš oči in se mi nasmehneš. Nagnem se nad tabo, da te lahko poljubim. Ugnezdiš se mi v naročje, kot buba se prisesaš name in zapreš oči. Brez čustev pogledam v steno pred mano in čakam na spoznanje, kako te ljubim. A moje telo, moje misli ... to nima moči ljubiti in kazati čustev. Preveč se držijo čustva svojih načel, telo pa se oklepa tistega, česar si želi - to si ti. Solza mi le priteče že skozi zaprte oči, ko se trudim zadržati eksplozijo čustev, ki kipijo v meni. 
Prebudim se, ko še spiš. Obujem se in oblečem, da lahko odhitim stran od vseh teh čustev, ki me ženejo na rob obupa. Ljubezen, čustvo ki ga ne premorem. Sreča, stvar ki me ne spremlja. Strah, ki me obdaja. Na poti spoznanja me spremljajo meglice, ki mi zakrivajo um in zdravo pamet. Od česa pravzaprav bežim? Bojim se zavedanja resnice, bojim se novega začetka. Vsak poljub je kot nova smrt, ki me izpljune kot zarodek sodobnega človeka nazaj. Počutim se kot otrok, kako lahko spoznavam nov svet, ki si ga želim sam skriti. Po sprehodu skozi misli, se vrnem domov. Še kar spiš, jaz pa odidem v kopalnico. Ne zavedam se lepote ki me obdaja, čeprav bi se mogel. 
Zleknem se v banjo, v kateri sva kdaj večere skupaj preživela. Natočim vodo in se uležem pod njeno gladino. Počasi mi zmanjkuje kisika, moje telo začne vsrkavati vodo vase, čutim kako me nemoč dohiteva. Tokrat mi bo uspelo, smrt bo vzela vse strahove, vso bolečino. Telo pa se v strahu le zgane in prekine neslišnost, ko si pod vodo. Moj um in telo v sporu, moja čustva v sporu ... v resnici sem le jaz edini problem. Poljubim te na čelo in pustim sporočilo na nočni omarici. Ponovno odidem ven, popolnoma premočen.
Zunaj se naslonim na mostu in pljunem v neskončno globino. Počasi stopim na železen okvir mostu in se nagnem naprej. Moji premočeni čevlji spodrsnejo in začnem padati. ''Pot svobode, odreši me. Mogoče si pa le ne zaslužim tega življenja, ki se ga ne zavedam. Vojna v mojem telesu se konča. Svojo pot sem opravil, svoje cilje sem pozabil ... luč me vzame, me oslepi in končno lahko poletim.''

- jutranje zavedanje, ''Ljubim te''