Življenje

Spočetje življenja, v kakršnikoli obliki ga razumeš. Neznosno nabijanje telesa ob steno in obtolčena kolena ter komolci. Kričanje in neuslišani kriki na pomoč. Ali pa romanca. Nežen in mehak ples dveh teles. Objemanje, poljubljanje, dotikanje. Čutiti dihanje nekoga na svojem vratu - prijeten hlad, ki prija v nečem tako magičnem, vročem in erotičnem. Prepogibanje, ugrezanje v strast, užitek ... in končni akt. Spočetje življenja, v kakršnikoli obliki ga razumeš. In vse oblike, obrazi in zadoščenje ali prekletstvo so le produkt. Končni akt, zaključek nečesa in pridobitev nečesa tako turobnega in gnilega ali pa kot sad ljubezni - magičnega. Prihod na svet. Tisoč žarometov in mama, ki se ti razlije na tisoč delov zaradi solz. In vse naprej ni napovedano, vse od končnega akta naprej je zavito v nezavedanje. Mogoče te poprime tvoja stvariteljica in te pomiri, mogoče odjadraš v sen in občutiš njeno roko, kako se igra s tvojo. Mogoče te odnesejo v zaprt kraj in te tam pustijo kot mrliča, za seboj pa slišiš krike in bolečino. Solze nezavedanja, solze za nekaj česar se ne da predvideti. Vendar ali je res tako? Vedno v nas ljudeh obstaja dvom, vendar naše zavedanje ne temelji na dvomih, temveč na naših srcih. Na teh tako nesposobnih organih našega telesa, ki simbolizirajo vse zmogljivosti, ki jih ne pripišemo možganom. In tako smo ljudje votla telesa brez zavedanja pričakovanega, brez možnosti za resnico. Tako ves ta čas le leti mimo, dokler se ne predamo melanholiji, tej mračni dami, ki nas ponese skozi oblake in naproti razsvetljenju. Pa vendar pustimo še ta končni akt, ko govorimo vendar o stvareh, ki se jih ne da zavedati ... vsaj ne popolnoma. Kot sem govoril - življenje. Lahko bi pisal o temu, kako poteka kot ples dveh žit v vetru, vendar ne. Premalo nas razume, kaj se dogaja okoli nas. Ljudje se zapirajo vase, te pa potem družba obtolče in take pusti na tleh. Pisal bi o teh. Pisal bi rad o ljudeh, ki jih poznate, pa jih ne pogledate v obraz. Pisal bi o ljudeh, ki svoje dni preživijo sami s sabo in se lahko zadovoljijo le s knjigami, mogoče drogami ... ali pa še slabše - potuho iščejo v samoti. In ta jih požre in ne-malokrat požene v tek pred resnico, v svet počasnih melodij in opazovanja malenkosti. V svet, kjer je vsak premik znak, kjer je vsak dotik znak strasti. V svet, kjer se nerealnost ne loči od realnosti. V svet, kjer vse poteka paralelno, le da v istem času in zavedanju. Vsi se rodimo, vsi doživimo končni akt (ali pa začetni, kakor si vzameš). Kako se okolje, v katerega smo se rodili opoteka pa ne moremo kontrolirati sprva. In tako smo prepuščeni prvotni usodi. Nekateri lahko ljubijo in so ljubljeni. Nekateri pa te časti nimajo in se zapirajo v svoj svet ... v svet paralele in skromnih razodetij, ki se zmerom končajo z razočaranjem. Tu smo, živimo. Rojeni enaki, vendar z različnimi usodami. V samih usodah ne morem pisati, ker bi pisal predolgo. Življenje mi je prineslo bolečine in spoznanja. Nekoč ni bilo potrebe po hitrem odraščanju, sedaj pa čutim prav to. Čutim pritisk sveta in zahrbtnost lastne usode. Glasovi, ki jih slišim v glavi so le spomini. Spomini na srečo, na dneve ko sem še lahko čutil ljubezen. In potem spomini, kako se je vse pričelo podirati. Takrat me obda ta tema, o kateri sem pisal. Zaslišim počasne melodije, vendar močne in odmevajoče. Zavzamejo strukturo mojega telesa in me ponesejo v neskončno temo. Bolečina, kričanje, neprespane noči, banalne zbadljivke vrstnikov, melanholijo v meni, melanholija okoli mene, žalost in razočaranja, odsotnost, samomor. Vse to strnjeno v nekaj, kar se zdi tako kratko, česar polovico nisem niti razumel še. Melodije se začno prepletati. Mogočne simfonije, dvigajoča se morja, topel veter sredi decembra. Tako poteka življenje, ki deluje tako pričakovano ko se zaleti vate, vendar tako zapleteno ko si del njega. Vse pa je pričelo s končnim aktom nečesa in se bo končalo z novim končnim aktom. Najpomembnejša dela naših življenj sta tako samoumevna, potovanje vmes pa tako nepričakovano. Takrat se zavem, da je vse to le farsa, ne želim živeti. Ne želim živeti v nečem, v čemer je moja usoda zapisana, v nečem, v čemer se ne morem skriti pred napisanim. In takrat se ponovno zatečem v temo, zavedajoč dejstva ... da bom nekoč tam tudi ostal.