Skupaj raziskujva obzorja, razbliniva meje in meriva do neba. Bodiva neskončnost, bodiva celota. Angelovi vzdihljaji naj napolnijo najino sobo - zagoriva! Goreč mahagonijev les naj zapusti ljubeč vonj in črno saje.
A saje se dvigujejo visoko proti nebu in meglijo moj pogled. Vse kar je bilo do sedaj jasno očem, postane le nejasna slika.
Prideš za mano, me pritisneš ob steno da z zobmi okrušim mavčne temelje. Obrneš me, s pestjo me udariš v prsni koš. Snopi svetlobe prestrežejo moje telo, srce otrpne... krvave kaplje se mi spuščajo po licu. Zavedanje konca me ubije. Cerkveni korali zaključijo svoj spev, mogočni vokali prenehajo prepevati. Naše Sonce doživi ekstazo orgazma ob supernovi. To je konec sveta, to je konec mogočnosti. To je konec sanj, konec zgodbe kateri konca ni bilo nikoli namenjenega.
A ljudje še vedno hodijo mimo, kot da sem v onostranstvu. Nikakršnega občutka panike, okoli mene le popolna molčečnost, katera naj bi naznanjala mir v duši in telesu. A moje telo ni mirno. V njem se bije mogočna vojna, zaradi katere moja zunanjost deluje kot telo preživelega v Tretjem rajhu. Hladno mi je, vse kar naj bi mi dajalo pogon razpada v meni.
Vse to pa bi lahko pričakoval že prej. Stvari katere nam delujejo kot neskončne in so v obliki popolnosti so le zajedavci naših možganov in nas zavajajo v nepremišljena nagnjenja. Vse je minljivo... dokler ne pridem do točke, ko lahko nekaj naredim neskončno. Sedaj se nekdo drug skriva med tvoje lase, medtem ko moji plapolajo po samotnih gričih domišljije, katera mi je zadnje čase edina zavetnica.
Je tako težko pozabiti preteklost, če bi lahko ponovno zaživela sedanjost in ustvarjala prihodnost? Svoje sanje sedaj deliš z drugim, moje pa bodo mogle počakati...
Vedi, da je nekje za obzorjem srce, ki čaka.
