Omamen vonj iz kuhinje me ne privlači več, hrana nima več pravega okusa, sladko je grenko in z vsakim korakom se počutim, kot da bi na sebi prenašal neverjetno težo. Čutim kako se mi srce krči in kako izgubljam vsako moč, s katero bi lahko sploh še kdaj stopil iz postelje. Uležem se na posteljo in ure in ure le gledam v zid, hkrati pa me gravitacija poglablja v posteljo. Ne morem se več prisilno nasmehniti, ne morem niti zajokati, preprosto - lebdim. Skozi sobo poteka nek prepih, okna so zamegljena - počutim se samega. Pa čeprav je stanovanje polno, je kot da me ni, nikogar ni da bi me vprašal kaj je narobe, nikogar ni ki bi me razumel in nikogar ni ki bi prisedel k meni - tako kot si znala ti. Pade končna odločitev: 'Konec je, ne zdržim več. Jutri se vse konča.'
Vse vajeti so v mojih rokah, obvladam situacijo. Deževen vrtinec me ponese proti nebesom in v raj. Krvavi curek ki ga spustim za seboj se spremeni v fontano emocij, svet katerega sem za seboj pustil pa počasi oveneva. Okoli mene so nepremična telesa, njihova ohromelost me spominja na sebe. Približam se jim in se jih poskušam dotakniti - hladni so kot led. Zavedam se samote ki me pravzaprav obdaja in stopim korak nazaj. Ta me ponese proti vrhuncu ekstaze - prebudim se.
Jutra so še posebej posebna doživetja. Trudim se vstati, noge pa se ne zganejo. Kakršen koli premik poskušam narediti me zgrabi krč na povsem tretjem mestu, da ne govorim o tem kako me zapeče zgaga ob tem ko prvič vdihnem zjutraj - totalno brezvezno in grdo ogrodje nosi moja duša, pa še ta je nesposobna.
Končno nekako vstanem, si naredim zajtrk in se grem obut. 'Hitreje, zamudila bova,' me preganja mama. Brez kakršnega koli posebnega navdušenja objamem mamo in jo poljubim z zavedanjem da je ta 'adijo' zadnji, Ironično mi odvrne: 'Uživaj!'
Počasi stopam po vlačnem pločniku, na kateremu mi zaradi gladkega podplata čevljev kar precej drsi. Vstopim skozi škripajoča vrata in drsim od učilnice do učilnice. Zadnja ura - končno. Ponavadi so vsi nestrpni, ponavadi nas mora učitelj miriti - a danes ni tako. V učilnici prevladuje neka slaba klima - nekaj slabega je v zraku. Zvonec naznani konec ure in takrat se vsi razživijo in jo pobrisajo iz učilnic. Jaz pa počasi pospravljam stvari v torbo. 'Kaj je fant, neki slabe volje dons? No dej - glavo gor,' mi reče. Prisilno se mu nasmehnem in oddidem iz učilnice. Skoraj že zavijem proti stopnicam, ko učitelj še doda: 'Pa lepše se drži med hojo!' Popolnoma ga ignoriram in odidem v pritličje. Kosilo danes preskočim.
To je to, končno se zavedam da je to tista prava definicija konca, ko izstopim iz šole. Hodim domov in opazujem ljudi, kako se divje vozijo mimo. Brez posebnega izraza na obrazu - vsi nekam hitijo. Vsi ljudje polni ciljev, katerih nikoli ne bodo popolnoma dosegli. Njihove misli in telo se ne držijo skupaj - primitivna bitja, z lahkoto vas preberem. Grem skozi prehod za pešče.
KAKŠNA NEČASTNA SMRT. Z leve me zadane nekaj hladnega, zaslišim lom kosti, kri pa mi steče mimo obraza. 'Bog, lahko bi se saj malo bolj potrudil,' rečem še z zadnjimi močmi ki jih premore moj organizem.
Vsi ti nesrečni obrazi v tem hladnem kraju. Vsi strmijo na svojo kraljevino, moj svet pa je sedaj zasidran v samoti, katere prej pravzaprav niti ni bilo. Tukaj smo vsi enaki - izgubljene duše, ki ne potrebujejo ciljev, naša edina želja pa je po ponovni smrti in rojstvu - nemogoče, tukaj smo namreč zares nevidni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar